7.8.2008

LJUBEZEN IN ADOLESCENCA

Adolescenco se deli na tri obdobja, od tega je razpon za srednje obdobje 14 do 17 let in za pozno adolescenco cca 17 do 21 let. Delitev je seveda približna, ker so pri posameznikih nadaljevanje osebnostnega razvoja lahko vrši na različne načine. Osnovna naloga na osebnostnem področju je v tem času, posebej v pozni adolescenci, proces oblikovanje jasne identitete. V tem času je torej lahko izjemno intenzivno nihanje med potrebo po neodvisnosti oziroma avtonomnosti in po tesnem povezovanju z drugim ljudmi. V tem procesu oblikovanja ustrezne identitete je treba oblikovati pravo mero med samostojnostjo in povezanostjo med drugimi. V adolescentnem obdobju postanejo vrstniki izjemno pomembna človekova, po letih, notranja skupina, partnerske zveza pa imajo lahko izrazito tandenco po tesnem povezovanju. Pri zvezah s partnerjih je torej premalo samostojnosti, partnerja pa se doživlja le kot podaljšan del samega sebe. Posebej pri dekletih, pri katerih se v procesu socializacije podpira večja čustvena bližina z drugimi ljudmi, je običajno čustvovanje v partnerskem povezovanju tako, da se lahko intenzivno vežejo na fanta, svoje domače pa pogosto prehodno vidijo v tem obdobju pretirano v negativni luči. Ob osebnostnem dozorevanju se te pretirane skrajnosti praviloma uravnovesijo in mladostniki postopoma pridobivajo bolj objektivne poglede na svoje bližnje. Ena od pogosto izrazitih osebnostnih značilnost v obdobju je narcisizem; gre se za prepričanja, da se jim določeni boleči dogodki ne morejo zgoditi ali za prepričanja, da so le njihove osebne prizadetosti prav posebej hude in edinstvene narave.
Prizadeto samoljubje se lahko zelo dramatično izraža, z neodvisnimi ali pa naklepni dejanji. V tem obdobju so pogosta tvegana vedenja na različnih ravneh, z večjo verjetnostjo eksplozivnega odreagiranja ob frustracijah. Večina ljudi v svojem osebnostnem razvoju prizadetega samoljublja oziroma narcizma ne doživlja več tako dramatično kot v adolescenci, nekateri ljudje pa zastanejo na tej ravni osebnostnega razvoja.

Pogosto je značilno za mlade v tem obdobju, da stopijo v zelo tesne partnerske odnose, v katerih se zanemari samostojnost in ko je bližina pretirano intenzivna, se skušajo rešiti iz tega odnosa. Tako vedenje, ki na prvi pogled pri odraslem deluje kot nestabilno, je v adolescentnem obdobju v razponu normalnega vedenja v kontekstu osebnostnega dozorevanja. Zaradi premalo razvite lastne identitete so namreč meje z drugimi ljudmi nestabilne, saj morajo z osebnimi izkušnjami mladi prakticirati, koliko bližine je dobro za njih oziroma koliko jo lahko oni kot posamezniki prenesejo. V kolikor gre drugi partner skozi enako obdobje, se lahko mladi pari razidejo brez posebno dramatičnega vedenja, v kolikor pa eden od para želi ostati v tem razmerju, lahko pride do problematičnega ravnanja. Mladi, ki burno čustveno odreagirajo na to, so v zvezi zapuščeni, praviloma vsaj prehodno potrebujejo pomoč bližnjih, družine ali notranje skupine vrstnikov, da jim pomagajo omejiti omejiti morebitno nefunkcionalno vedenje kot odgovor na osebno prizadetost.
V obdobju pozne adolescence se kažejo relativno stabilne osebnostne poteze, ki pa jih je možno ob primerni motivaciji še pomembno preoblikovati; nekatere osebnostne poteze je možno tudi prerasti v nadaljnem osebnostnem dozorevanju.

Praviloma je tistemu, ki zvezo zapušča, emocionalno lažje; največkrat je bila njegova navezanost že daljše obdobje manj intenzivna in pogosto je tak človek odprt za druge navezovalne figure. Zapuščeni pa se mora odvezati preden je sam pripravljen na to, njegov emocionalni fokus pa je še vedno isti. Tak razpad zveze je težka emocionalna naloga tudi za odrasle ljudi, še posebej za adolescente. Velja, da taka prizadetost povzroči resno duševno bolečino, zaradi katere pa nikakor ni sprejemljivo izvajati kakeršnega koli nasilja nad drugim človekom, kot so grožnje ali fizično nasilje, ne nazadnje tudi prizadetemu to objektivno ne pomaga, ampak ga še naprej fokusira v že preteklem razmerju.
Za obe osebi v razmerju je predvsem pomembno, da razvijata tudi ostale vzporedne interese; torej da poleg partnerske zveze oba tudi uresničujeta svoje lastne cilje in želje ki jih imata, da za svojo srečo nista pretirano odvisna le drug od drugega, saj je lahko pri pretiranem povezovanju razpad zveze lahko sila travmatična izkušnja, ki pa je ob pravilnem dojemanju partnerske zveze povsem izogibljiva.

Dne, 13.10.2007

STISKA

Komajda sem se spravil napisati še svojo zadnjo misel, ki bi jo rad spravil na papir. Običajno sem to storil takrat, ko sem sam pri sebi čutil da imam svoj trenutek, ko se lahko razpišem zelo temeljito, sedaj ta trenutek nisem popolnoma prepričan, a ker imam čas sem si vseeno rekel da bom probal, v tej zadnji stvari bi rad še spregovoril o ljudjeh, ki doživljajo stisko.

Kot sem že rekel nekoč, sam dojemam smisel življenja v tem, da se v njem za nekaj borimo, nekaj iščemo. Vse to le zato, da naše življenje ko ga živimo ni tako prazno, tako nezanimivo. Torej če nas, kot človeka, v resnici sestavlja 100 kosov, smo vseeno lahko srečni, da nas je bog poslal na zemljo le z 99-imi. Zadnji kos je pustil pri naši sorodni duši, ki nam ga bo dala, ko jo srečamo. Samo z njo bomo vedeli oziroma čutili, da je življenje sedaj popolno.
Preden pa bomo svoj manjkajoči kos srečali, pa je naša naloga da se imamo od življenja česa priložnost naučiti, priložnost nekaj izkustiti. Ta želja, ta nuja po tem ki nas spremlja v življenju, da nam vedno nekaj v življenju manjka, je pravzaprav tista stvar, ki nas v življenju sili naprej. Iščemo in iščemo, se spotikamo in vedno poberemo in gremo dalje vse dotlej ko nekega dne najdemo svoj mir, svojo srečo. Kdor ne gre skozi trnje do sreče, nikdar ne spozna kakšna je cena za srečo v življenju in nisem ravno prepričan, če bi jo znal ceniti.

Če bi se rodil v življenje z občutkom, da imam vse kar potrebujem, takrat bi se v resnici pravzaprav šele začel spraševati samega sebe, kaj potem sploh je smisel življenja? V tem primeru sedaj, pa mi to ni potrebno, ker se mi zdi da poznam svoj smisel življenja. Moj smisel življenja dojemam kot neko izkušnjo, neko priložnost, ki mi je bila dana, da izkusim v eni priložnosti kaj to življenje sploh je. Učim se njegovih dobrih in njegovih slabih strani in čeprav sam, kot najbrž tudi vsi ostali, uživam le v dobrih trenutkih, pa tako dobre in slabe sprejemam enakovredne, kot del življenja. Zazdelo se mi je pomembno, da slabe sprejemam tako, kot sprejemam dobre, le da se iz slabih nekaj naučim, zato, da se mi v življenju ne bo treba  spotikati vedno ob ene in iste napake.

Ker sem omenil, da bom govoril o stiski, bom sedaj o njej tudi nekaj spregovoril.
Veliko ljudi če ne celo vsi, smo na lovu za srečo a zlomi se nam takrat, ko se nam zazdi da vedno bolj kot se podimo za srečo, vedno bolj oddaljena je od nas. Takrat začutimo sami pri sebi stisko. Pademo v neko temno brezno iz katere se zdi, da upanja za nas ni več. Vendar pa ni v življenju le pomanjkanje ljubezni glavni razlog, da pademo v obup in se vdajamo drogam, pijači ali celo samomoru. Ni ga človeka na svetu, ki bi se namerno opijal do onemoglosti , drogiral do nezavesti ali ubil iz lastnega veselja. Vse te ljudi v to vodi občutek stiske. Imajo problem. Kot sem rekel, ni vedno ljubezenske narave. Lahko je tudi finančne narave, pomembno pa je vedeti, da nikogar ne bomo ozdravili če mu bomo prisilno vzeli alhokol iz rok, ali pa ga skrivali pred njim. Nikogar ne bomo ozdravili če mu bomo prisilno odvzeli drogo, saj tudi tisti ki se odvajajo drogirati le zmanjšajo dozo ne pa popolnoma odvzamejo. Nikogar ne bomo prepričali naj se ne ubije, če mu ne bomo dali vedeti da ima lahko življenje tudi zanj smisel. Način reševanja teh težav sam vidim drugače. Morda se marsikdo nebi strinjal z mano, marsikatera agencija ki se ukvarja s problemi teh »odvisnikov«, toda moje mnenje je da je pri vseh treh skupinah ljudjeh najprej potrebno odstraniti njihov vzrok »zakaj so se sploh začeli bodisi drogirati, popivati ali celo razmišljati o samomoru«. Naš pravi pristop do reševanja težav je tak, da je potrebno odstraniti problem, ki je te ljudi sploh pahnil v prekomerno pitje, drogiranje ali pa jih napeljuje k samomoru.

Morda bi bilo lažje govoriti na primeru? Če imamo nekoga, ki se ga vsak dan prekomerno napije, je prvi pravi korak kako reševati težavo ta, da najprej najdemo pravi pristop kako se osebi približati. V drugem koraku ugotovimo iz kakšnega razloga se je ta oseba sploh začela omamljati z alkoholom. Nekateri bodo rekli, da jih je zapustil partner. Nekateri da so zabredli v finančne težave, nekateri bodo tožili da se počutijo preveč osamljene itd. Ozdraviti tako osebo se ne da stem, da jim bomo preprosto pijačo odvzeli, ampak če imamo dovolj volje, da bi tej osebi radi pomagali, moramo rešiti problem, ki jih je pahnil v ta problem. Lahko jim ponudimo svojo družbo in družbo svojih prijateljev vendar ne na vsiljiv način. Oseba mora sama spoznati, da ni sama na svetu, ter da lahko ima prijatelje. Do trenutka ko tega oseba tudi sama ne bo spoznala, da jo bolj osrečuje druženje in podobne stvari, do tistega trenutka oseba še ne bo nehala piti. Ko bo oseba začutila da je zopet srečna se bo tudi sama začela spraševati, kakšen je sploh še smisel popivanja.
Če se oseba se omamlja zaradi finančnih težav je to delo za nas lahko že bolj zahtevno. Če le lahko poiščemo način kako lahko tej osebi pomagamo priti iz finančne stiske zaradi katere se jim je zazdelo omamljanje pred težavami v alkoholu edina rešitev.
Zame reševanje vzroka hrakti pomeni reševanje posledic. Nesmiselno bi bilo le odvzemati nekaj kar je nastalo kot posledica nekega vzroka, ker to nebi imelo prav velikega smisla. Imamo dva načina. Lahko nekomu prisilno odvzamemo stvari s katerimi se omamlja vendar je vprašanje ali bo to sploh uspešno, kajti vzrok,  ki jih je pahnil v to bo še vedno ostal tam.

Nekje v življenju se mi je zazdelo, da biti pravnik je nekaj kar mi je pisano na kožo. Ponuja mi zelo dobro izhodišče. Za sebe mi ponuja boljšo razgledanosti, večjo priložnost se nekaj naučiti na svoji koži in iz primerov drugih. Po drugi strani pa mi ponuja možnost, da bi ljudjem lahko pomagal tako po finančni poti, kot tudi po poti z pogovarjanjem.
Obstajajo družine, ki imajo vso srečo v svojih odnosih in jim ne manjka nič drugega kot nekaj finančne pomoči, da bi sebi in otrokom omogočili brezskrbno življenje, ter obstajajo družine ki imajo dovolj lastnih financ, le preveč težav v svojih odnosih da bi bili srečni.
Tu sem našel svoj smisel življenja, smisel da bi rad ljudjem pomagal.

Pomembno je vedeti, da nismo srečni lahko samo tako če imamo nekoga ob sebi. Srečni smo tudi tako, če smo sposobni svoje cilje uresničiti. Uresničiti svoje želje ki nas spremljajo od otroštva. Srečni če lahko nekomu pomagamo kadar sebi neznamo in seveda navsezadnje tudi tako, če nekega dne lahko spoznamo tudi svojo sorodno dušo. Le nikar se ne podimo preveč intenzivno za iskanjem svoje sorodne duše, saj več energije kot vlagamo v iskanje bolj začutimo neuspeh, če za svoj trud nismo nagrajeni, le to pa nas lahko pahne v stisko, v stisko kjer se najdemo na robu obupa.

 

Dne, 7.10.2007

ODVISNOST OD ODNOSA

Nekaj je ljubezen, nekaj pa odvisnost. Definitivno pa oboje ni eno in isto. Dandanes se odvisnost smatra že kot duševen problem. Gre se za neko novodobno težavo, ki se med ljudmi pojavlja vse pogosteje.
Smisel v ljubezni je, da si poleg gojenja in prejemanja čustev s svojim partnerjem, sposoben imeti tudi nek nadzor nad tem. Ljudje, ki so odvisno od odnosov, se pogosto ponižujejo sami sebe na razno razne načine z enim in edinim glavnim motivom, da ne izgubijo tistega, na kar so psihično zelo močno navezani, istočasno pa ne dojemajo da se gre včasih v odnosu le še za golo izkoriščanje, ne pa ljubezen.

Primer odvisnostni od odnosa je lahko, ko imamo pred seboj dekle, ki ima fanta le ta pa ji nikdar ni bil zvest nikdar. Čeprav to ve se ves čas slepi samo sebe, da se bo poboljšal ali pa da je za takšne stvari najbolj kriva sama, ker ga ne zadovolji tako kot bi ga morala. Verjetnost obstaja, da je v odnosu prisotnu tudi nasilje, torej da se fant fizično znaša nad svojim dekletom. Kljub temu, da se dekle vsega dobro zaveda kaj se v odnosu dogaja, mu kljub vsemu istočasno vse oprošča. A tega nebi nikdar počela, če nebi bila odvisna od samega odnosa, ki ga je razvila z njim. Predstava v njeni glavi je nekako takšna, da je slabše če bi bila brez tega fanta, kot pa da mora prenašati stvari, ki jih tak fant počne

Takšna oseba, ki je pod takim vplivom odvisnosti, običajno ne zna več niti razločevati med tem kaj je prav in kaj ne, sprejema vse da obdrži tisto »drogo« ki jo potrebuje za preživetje – cena za to drogo slej ko prej ni več važna. V takšnih primerih je nujno potrebno, da ima ta oseba okoli sebe tudi ljudi, ki pa čustveno niso vpleteni v takšen odnos in znajo razumeno presojati kaj je zdrav za njuno zvezo in kaj ne, ter da ji na nevsiljiv način prikažejo da je lahko življenje tudi lepše brez te odvisnosti. Sama oseba, ki je čustveno preveč vpletena si je skorajda nezmožna pomagati sama sebi saj vse stvari, ki se dogajajo okoli nje ne vidi tako slabe kot v resnici izgledajo.

V teh modernih časih se je marsikaj spremenilo. Občutek je da bodo zlate in srebrne poroke zgolj še zgodba preteklosti. Niti sam nisem več prepričan čemu je vzrok zato. Čemu takšen porast ločitev. Ali so ljudje postali vsebolj izbirčni pri svojih željah s kom si želijo preživeti življenje, ali ima kapitalizem* prevelik vpliv na naše življenje tu v evropi, ali pa se problem navsezadnje skriva v tem, da odnosi zgrajeni iz študentskih oziroma najstniških let ostanejo do poroke skupaj le še iz navade, odvisnosti in šele nekaj po poroki poči v odnosu in pride do ločitve. Ne poznam pravega vzroka, a ker sem se odločil napisati nekaj besed o današnjem problemu odvistnosti od odnosov, se bom bolj natančno opredelil do zadnje možnosti.

Kot sem že najbrž velikokrat govoril, bom ponovil še enkrat. Velika napaka je, da ljudje ko se odločijo za zvezo najprej nabirajo spomine in lepe trenutke, kasneje pa se šele spoznavajo koliko so v resnici pravzaprav za skupaj. Velikokrat se izkaže, da dva niti nista tako za skupaj, kar bi znala morda celo dobro ugotoviti tudi sama, če bi se že v samem začetku zveze bolj posvetila v samo spoznavanje drug drugega, kot pa da si nabirata vse več spominov. Namreč ravno ti lepi trenutki, ti lepi spomini so največkrat največja ovira ko se je treba razumno odločati, ali je ta odnos nekaj kar si v življenju želim imeti. Na drugi strani nam vse govori, da ta človek ni tisto kar si želim, oziroma najin odnos nima pravega ognja kot bi si ga želela imeti, a kljub temu na drugi strani na našo vest pritiskajo vsi lepi trenutki ki so se nabrali do tistega trenutka in potem enostavno postane dilema. Kaj storiti da bo odločitev prava. Ker je človek po mojem prepričanju zelo šibko bitje, ga v večini primeri preplavi tisto od česar ima največ koristi ne pa kar bi bilo dobro zanj, zato se takšna zveza obdrži in običajno traja iz navade. V nadaljevanju sledi le še monotonost vendar sta jo oba pripravljena požirati v zameno, da ostaneta skupaj, čeprav ni prisotno prav nobene ljubezni. Kasneje pridejo še leta, ko naj bi se poročila in to tudi storita, saj si pravita, da če sva skupaj preživela že toliko let skupaj si je sedaj nemogoče predstavljati da bi šla lahko narazen. Vse bi bilo zaman. A to je napačno razmišljanje, ki se ga najbrž niti več ne zavedajo. Obupajo nad idejo da lahko v življenju dobijo nekaj kar bodo lahko ljubili, žal pa so se sprijaznili da bodo nekaj morali ljubiti. Ker je premalo poskrbljeno za uresničevanje lastnih želj v življenju se običajno vdajamo v zveze ki trajajo iz navade in lepih spominov, nimajo pa nobene prave temeljne podlage, ki ji rečemo ljubezen. Ko pride nekaj let zakona mimo se običajno zgodijo sledeče stvari. Eden ali drug začneta preko interneta iskati skrivnega ljubimca, ki bi se dobivala na skrivaj. Običajno to storijo moški saj praksa kaže da so spletni portali kot so urgenca.com dobesedno natrpani z poročenimi moškimi, ki na skrivaj pred ženami iščejo ljubimke ali celo ljubimca. Osebno mnenje imam da te stvari ki se dogajajo so obžalovanja vredna. Vrednote v naši družbi dobesedno izginjajo. Kaj se je zgodilo z pravo ljubeznijo. Zakaj ljudje tako obupajo nad vsem in se vdajajo v neko usodo, ki jim ni namenjena. Sprejemajo vse slabo v zameno zato, da obdržijo nekoga na katerega so bolestno navezani. Življenje je le eno samo in tako poceni ga zapravljamo. Vsi problemi izvirajo pa že od same mladosti, ker se ne znamo niti spoznavati na pravi način kot bi bilo potrebno. Sliši se kot misija nemogoče za marsikoga, a kdor bi se znal najprej spoznavati pa potem nabirati spomine bi odkril dober način, da bo znal presoditi kdo je tisti človek s katerim nikdar nebi obžalovali zveze.S katerim bi lahko v odnosu zgradila trde temeljne ljubezni in jo nebi omajala niti poroka. Menda nisem edini človek, ki se mu zdi naravnost fantastično pogledati stare pare, ki se sprehajajo po mestu in kljub svojim sedemdesetim letom in pedesetim letom poroke vseeno držijo za roke in izkazujejo ljubezen že celo življenje. Takšni prizori bodo morda nekega dne le še stvar preteklosti če se miselnost ljudi ne bo spremenila. Pot do sreče je lahko včasih zelo preprosta, le zbrati je treba dovolj volje in ji slediti, ne pa se vdajati zaradi nekaj lepih trenutkov v življenjsko trpljenje, zvezo ki traja iz navade.

Pa naj se še vrnem za konec na samo odvisnost. Kdor je uspel prebrati celotni prispevek in si ob enem zapomnil kako sem opisal simptome nekoga, ki je od odnosa odvisen, bo spoznal da so to pravzaprav simptomi vsakega odvisnika, pa ni važno od šesa. Zakaj naj bi bila odvisnost od drog manj resna kot odvisnost od odnosa? Saj problem namreč ni v tem od česa si odvisen, ampak je problem v tem da sploh si odvisen. Najbrž droga sama po sebi ni tako grozna, da je človek nikdar nebi smel uporabljati. Najbrž kajenje trave samo po sebi tudi ni tako grozno, da je človek nebi smel kaditi. Najbrž pitje alkohola tudi ni tako grozno, da človek nebi smel piti. Grozna pa je zloraba človeka vseh teh stvari. Šele zaradi zlorabe droga, trava in alkohol postanejo strup, iz zlorabe pa se sčasoma rodi tudi odvisnost in ta odvisnost človeka vodi vedno v lasten propad, ker nobena odvisnost do človeka ne deluje konstruktivno ampak zgolj destruktivno. Zato skorajda ni važno ali si odvisen od droge, alkohola ali ljubezni. Nobena odvisnost ni dobra za človeka. Kdor bo uspel vsaj razumeti kaj sem želel povedati bo upam dobil neko približno predstavo tega kaj se lahko zgodi vsakomur in tisti, ki se bo nekega dne sam znašel v takšnem odnosu naj se spomni tega kar je danes prebral, da bo lahko obdržal nadzor nad samim seboj, nad svojimi čustvi in nad odločitvijo kaj je zanj dobro in kaj ne, kljub temu da bodo nanj pritiskale stvari kot so lepi skupni trenutki.

Pa naj povem še nasvet za tistega, ki bo v takšni zvezi, kjer se je vaš partner zavedel da vajina zveza ni temeljila na ljubezni in ste ostali zapuščeni. V življenju je treba biti vsak trenutek pripravljen na morebiten razpad zveze nekega dne. Če sam nato nisi pripravljen in si se ali pa si prepričan, da se ravno tebi kaj takega nikdar nebi moralo zgoditi, potem bo udarec če se to zgodi še toliko bolj intenziven, temu pa lahko sledi v sami duševnosti zelo velik psihični razkol oziroma šok, ob tem pa se pogosto začnejo pojavljati tudi grožnje zaradi tega. Grožnje in temu podobne stvari, pa dajejo obema ki sta bila v zvezi le še en materialni dokaz, da je bila med njima pristona zelo intenzivna odvisnost, saj vsaj ena oseba, ki je še vedno odvisna od svojega partnerja ki ga zapušča, je pripravljena storiti prav vse v zameno, da ga pridobi nazaj. Če je ta oseba dovolj šibkega značaja je v glavi vsebolj prisoten tudi zamegljen um in misel na samomor, saj je bila odvisnost od partnerja tako intenzivna, da si je življenje od sedaj naprej brez nje postalo nepredstavljivo, čeprav vsak od nas, ki tako dogajanje opazujemo od daleč vemo, da to nikakor ni res, a žal ta oseba ki je bila tako odvisna od odnosa tisti trenutek tega ne vidi. Spet pa je tu naloga nas ljudi, ki smo okoli, ki nismo podvrženi vplivom odvisnosti, da tudi tej drugi osebi, ki še ni sama dojela zasvojenosti, da je življenje lahko veliko lepše tudi če ne živijo več ob prisotnosti svoje »droge«

 

 

Dne, 3.1.2007



Danes sem med prostim časom malce pogledal v svoje starejše poštne nabiralnike in odkril kar precej zanimivih stvari, najbolje med njimi pa je izstopal tale emajl. Gre se za neko pogovarjanje med menoj in mojo takratno izbranko, ki me je vsega tega tudi naučila. Odkril sem, da očitno korenine segajo že dlje v preteklost. Vem ob enem tudi, da je ta tema že "močno" obdelana, a vseeno to objavljam zgolj zaradi nostalgije.

Sprejeto:	pet 30.07.2004 10:45:27
Ustvarjeno:	pet 30.07.2004 10:45:32
Zadeva:	Ljubezensko sporočilo

Kaj pomeni nekoga ljubiti. Kot prvo nekoga ljubiti pomeni, da na svetu zate obstaja le on.
Ljubezen kot sama fizično ne obstaja, ampak le duhovno. Tudi beseda "ljubezen" ni stvar, ki bi jo lahko prijela, ampak je stvar srca in duha. Ljudje smo sestavljeni iz dveh stvari. Delimo se na dušo in telo. Človek je tisto, kar izkažemo s svoji dejanji, telo ki pa ga uporabljamo, pa je le njegov pripomoček za lažje življenje v svetu kjer vlada stvarnost. V sebi vsi nosimo svoj karakter s svojo dušo, vsak pa ima drugačno. Vsaka duša ima svojo drugo polovico na tem svetu, ki jo naša duša zadovoljuje na vseh mestih kjer druga duša čuti praznino, in ona nas nazaj. To nas dopolnjuje, to nas osrečuje. Da nekomu poveš "Ljubim te" naj bi to pomenilo: Ljubim te, Ljubim tebe kot značaj, tvoja dejanja s katerimi se mi kot človek prikazuješ, tvoja prisotnost me osrečuje, tvoje besede so kot pesem za moje srce in brez tega ne morem živeti. Če ti nekdo le dobro zgleda, pa še vedno ne pomeni da ga zares ljubiš, ljubiš tisto kar vidiš. Ljubiš njegovo stvarno telo, vendar če imaš rada njegovo telo, ne pomeni da ga resnično ljubiš. Telo se z leti in leti spreminja. Danes je debelo jutri je suho, danes je celo jutri je zlomljeno, jutri sem bel danes rjav, danes mlad jutri star, a na koncu nič na svetu pa ne more spremeniti tega kakšen človek si od rojstva do smrti. Torej če nekomu poveš ljubim te, mu poveš, da ga ljubiš iz srca, da ga ljubiš zaradi tega, ker je takšna oseba kot si jo ti želiš, ki zadovolji tvoje potrebe oziroma te dopoljnjuje tako kot te noben drug ne more.
Kaj se pomeni "Ljubim te". Ljudje imamo čustva in ko se vežemo v neko zvezo, se naša čustva bolj naprezajo kot so se poprej. S časoma postanemo vse bolj navezani in ranljivi, skratka bolj čustveni. Torej nekoga ljubiti tudi pomeni: Zate bom naredil vse, tebi pa ne bom nikdar lagal, vedno se bom trudil da te nikoli za nobeno ceno ne bom prizadel. Torej, na tisti dan, ko se odločiš da boš z nekom ostal za vedno, ne pomeni ta preprosta beseda DA le DA, ampak pomeni veliko. Pomeni, da s tem obljubljaš to, da boš osebi zvest v vseh pogledih in da se boš za njo vedno trudil narediti nasmeh na obrazu, da ko bodo nastopile težave jih z njo rešuješ mirno, hitro in čimbolje. Ob enem pa to ne omeni le to, da vse to velja za čas, ko je ljubljena oseba le s teboj, velja za vedno. Ko je ob tebi ali ko je ni.. Vedno ostani zvest tako njemu, kot tudi svoji lastni duši in lastni vesti. Nikol ne delaj ničesar za hrbtom ljubljeni osebi, ne nobeni. S tem osebi, ki jo naj bi imel rad in ji želiš srečo delaš veliko škodo, ob enem pa največjo povzročaš ravno sebi, saj boš na koncu ravno ti tisti, ki boš vso breme nosil na sebi do konca življenja. Kdo si želi, da bi se te ljudje spominjali le kot slabega človeka?
Lagati, to je pojem, ki ga je izzumil sam "hudič". Laž je včasih lahko tudi hujša kot katerakoli druga stvar, najhujša pa takrat, ko dobro veš, da ti v obraz laže oseba ki ji najbolje zaupaš, ki jo najbolje ljubiš, ki te ima najrajši, te zagovarja in vidi v dobri luči. Verjemi mi, prav nobena stvar na tem svetu, tudi najmanjša ni vredna tega, da bi zaradi majhne laži, prevare ali česarkoli podobnega izgubila vse kar imaš, za kar si se dolgo časa boril in gradil. Če narediš napako in to priznaš izkažeš iskreno obžalovanje za svoje dejanje ob enem pa se izkažeš kot oseba, ki si lahko zasluži zaupanje, kar se iskrenosti tiče. Najslabše kar je lahko je biti grešnik ob enem pa še z zanikanjem postati še lažnivec, čeprav si v resnici grešil.
Resnica na koncu je vedno prava in najboljša rešitev. Prav tako nam lajša vso breme, ki ga nosimo na svoji vesti.
Morda le nekega dne, ko spoznaš, da stvari, ki jih ta trenutek lahko držimo v rokah, v resnici vsak dan pridejo in vsak dan odidejo, oseba, ki pa smo jo na tem svetu najbolj ljubili pa ne pride nazaj nikoli več. In šele takrat najbolje sam pri sebi končno v življenju spoznaš, da nobena stvar na tem svetu ni boljša kot to, da ti je in si ji zvest ter iskren, da ljubiš samo njo in ona samo tebe, da bi za njo naredil vse in zate naredila vse... Zato dokler vse to če imaš, to dobro čuvaj kot svoj sveti zaklad. Tvoja ljubezen je tvoja lastna vera. Vedno jo čuvaj ter spoštuj. Ne obračaj ji hrbta, ostani ji zvest in predan, tudi v najbolj temnih trenutkih.
Poizkusi se zavedati kako neprecenljiva vrednost je imeti drug drugega ter imeti zdrav, ljubeč in predan odnos, ker če tega ne boš znal čuvati , bo ta stvar odšla, in ko bo enkrat odšla, bo odšla s to osebo za vedno, kam le bog ve, ti pa je videl in občutil z njo v svojem življenju žal nikdar več ne boš, vsaj ne tako kot si jo prvič .
"Ljubi me zdaj, ali ljubi me nikoli, toda če me ljubiš, me ljubi za vedno!"

---

Dne, 1.1.2007

1. Dekliška oblačila, spodnje perilo
2. Nekaj kozmetike
3. Grelnik na ventilator
4. Monitor
5. Računalnik za najmlajši
6. Sladkarije (lizike, čokolade)
7. Knjige in enciklopedije
8. Bunde
9. Mobitela: Motorola C118, Philips 535
10. Posteljo
11. Tri jogije
12. Pisalno Mizo
13. Računalnik za najstarejšo
14. Omelo, Metlo, Lopato za sneg
15. Dva razdelilca s petimi vtikači
16. Premog in drva za ogrevanje
17. Obnova strehe
18. Cdji z nekaj filmi in glasbo
19. 3 DVD-je
20. Ponudba za delo
21. Računalniški zvočnik
22. Kupljen Televizor

Dne, 24.april 2006

Bog, ali si tam? Jaz sem, spet..
Ali ni nekako tako vsak začetek molitve? Sam točno tega ne vem, ker kljub vsem veram, ki so prisotne na tem svetu ostajam neodvisen, veren sam v sebe in svoje prepričanje.
Pa naj si rečem, morda pa je tam bog. Toda, kaj pa če ga ni? Zares zmedeno vprašanje. Kdo me je potem ustvaril, da sem lahko danes tukaj. Ne upam si trditi, da zares obstaja, a vseeno vem, da imam dušo. Tako, kot vsak električni aparat ne more brez svoje duše elektrike, tako človek ne more brez svoje živeti. Videl sem človeka, ki je bil živ le zato, ker so ga tam držali aparati pri življenju. Toda koliko tistega pravega življenja pa je zares bilo v njem? Menim, da nič. Pa bo človek kdaj odkril to dušo, ki naj bi jo imel v sebi. Bi jo moral? Ali se komu zares zdi, da tisti, ki je ustvaril nekaj tako čudovitega, da bi dovolil, da človek to odkrije, posega v njo in jo spreminja? Menim, da ne. Nihče ne bo nikdar mogel dokazati, ali duša obstaja ali ne. Zato bo resnično samo tisto, v kar verjameš, da je resnično. Toda še vedno, je bog tam zgoraj? Ali sliši moje molitve, ko ga prosim naj mi pomaga ali moji družini, ko je v stiski? Ne zdi se mi, da mi lahko ravno on pomaga. Toda menim, da je storil nekaj čudovitega. Dal je del samega sebe v vsakega izmed nas, in takrat ko za trenutek odklopimo vse skrbi in probleme, ki nam tičijo v glavah, takrat ga lahko slišimo, kaj nam govori. Govori nam tudi takrat, ko se nahajamo pred težko odločitvijo za kateri korak se odločiti. Toda še vedno je tam, ustaviš se, zamižiš in poslušaš kaj ti bo rekel znotraj tebe. Odločitev, ki jo boš sprejel ne boš obžaloval. Storil boš tisto, kar po svoje vesti meniš, da je prav in ti ne bo treba obžalovati napačne odločitve.
Ali si kdaj pomislil kako veliko molitev odide iz tega sveta v nebo v želji, da bodo uslišane.
Najbrž vsak dan zelo veliko. Toda kdo jih bo uslišal. Bog? Kako?
Mi smo tisti, ki bi jih morali uslišati.
Če zaslišiš nekoga moliti, se za trenutek ustavi in dovoli, da bog, ki živi znotraj tebe prisluhni svojemu sočloveku, ki ga je ustvaril tu na zemlji in dovoli, da izve česa si ta človek želi, ki moli. Če le lahko, potrudi se mu to molitev uresničiti. Samo stem boš lahko dovolil, da del boga, ki je prisoten v tebi lahko začne pomagati ljudjem pri njihovih molitvah.
Ni bog kriv, da ne sliši naših molitev. Ljudje smo krivi, ker si zatiskamo ušesa in oči pred težavami, ki pretijo temu svetu. Dokler bo svet tekel na takšen način, bodo vse molitve odhajale mimo nas.
"Srečen je tisti, ki lahko pomaga vsem, ki jim lahko pomaga."
Prisluhni, kar ti govori srce. Odpri ušesa in prisluhni molitvam. Ne moreš spremeniti celega sveta, a če ga spremeniš nekomu, si storil več, kot stori marsikdo na tem svetu v svojem življenju.
Tvoja duša, ki je narejena iz Ljubezni, bo nagrajena. Ne bom ti povedal kako, to boš preprosto začutil, ko boš nekaj dobrega storil za sočloveka.
Morda bomo nehali čakati, da bomo prišli v nebesa ampak bomo lahko začeli živeti v njih.

---

 

Dne, 23.april 2006

Predstavljam si, da si dekle. Dekle, ki se je znašlo v težavah. Zapustil te je fant, za katerega si mislila, da bo ob teboj ostal za večno. Z njim si morda izgubila svojo nedolžnost, a sedaj je odšel stran. Stran k drugi. Ostale pa so ti le še njegove prazne obljube in morda želja po maščevanju. Morda. Morda pa je prišla samo želja po škodovanju sami sebi, češ kako sem bila tako neumna, da sem mu lahko verjela?
Bi ga ureznina ali grožnja, da se boš ubila prepričala, da vzame nazaj vse kar je rekel in si premisli. Odgovoril bi ti da ne. To bi se šlo zgolj za izsiljevanje ljubezni. Samo dejanje izsiljevanje, pa prava ljubezen ne pozna okoli sebe. Zato torej tudi, če bi ti ga uspelo vrniti, to nebi bilo zaradi ljubezni do tebe.
Morda pa povsem ves problem ne tiči v njem. Tudi ti imaš ravno toliko svoje pameti kot on. Samo s tem, da bi jo uporabila več, kot bi uporabila nagona, bi ti lahko pomagalo, da bi morda vsaj nekaj lahko olajšala ali spremenila. Toda nobena prerezana žila, ti ne bo vrnila več ničesar nazaj. Odrešila ne bo nobenega trpljenja. Odvzela ti bo dragoceno življenje.
Namreč problem ne tiči v žili, ampak v tvoji glavi. Če meniš, da si bila žrtev takšnega dejanja, poišči ta problem v glavi. Napake za nazaj popraviti ne moreš, a kar lahko storiš je to, da se iz nje nekaj naučiš. Več, ko se boš lahko naučila, manjkrat boš zaradi nje trpela.
Boljšega, ti skoraj ne morem svetovati. Vsi moramo iti skozi trpljenje v življenje. Naučiti se moramo vstati, ko pademo in poizkusiti znova, vse dokler ne uspe.
"Kaplja vrta skalo, ne s silo, temveč z vztrajnim padanjem"

Toda če vseeno misliš, da so tvoje težave mnogo hujše, kot sem si jih predstavljal jaz, te potem samo lahko še zadnjič prosim samo nekaj. Prosim te, da si pogledaš te slike:




In se sedaj vprašaš, ali si zares ti tista, ki ima res prave težave?
So ljudje, ki si ne želijo umreti, a morajo umreti, ker se malo ljudi briga za njih.
Karkoli bi storila sama sebi, bi pomenilo, da se s takšnim dejanjem norčuješ iz ljudi, ki zares imajo probleme. Če meniš, da sebi ne moreš pomagati, pomagaj vsaj tistim, ki jim lahko.