V vrtincu

It's hard to hold a candle, in the cold November rain..(brez cenzure)

Še ena, neumna, deževna in prekleto, prekleto depresivna sreda je za mano.

Sicer, popolnoma razumem zakaj sem v takšnem stanju...

Neki je v zraku...

In tist neki, ni pozitivno ampak negativno.

Folk je depresivn, žalosten, na tleh.

Negativna energija se pretaka iz enega na drugega..

Zdi se kot da res ni več razloga za smeh...Mogoče se sliši kot pretiravanje, ampak tako se počutim v tem trenutku.

Tok se poskušam prebit čez ta prekleto usran dan, iščem stvari ki bi me spravlie v smeh.

...kot zakleto...

Ni jih.

In moliš, da se ta ušiv dan konča, upaš na jutri..Pa čeprav bo tudi jutri en in isti drek in sivina.

In zdej popolnoma razumem Gunse(-Guns&Roses) in tisto lepo, prelepo pesm -November rain:

***

'Cause nothin' lasts forever
And we both know hearts can change
And it's hard to hold a candle
In the cold November rain
We've been through this such a long long time
Just tryin' to kill the pain
But lovers always come and lovers always go
An no one's really sure who's lettin' go today
Walking away

***

Ja...

Težko je ohranit vsaj plamen upanja, v tem novemberskem dežju in vetru.

Ko se zdi, da te vsaka stvar duši..

Da nekak ni prekletega izhoda iz tega sranja!In ko te pritiska ob tla,moč težkih misli..

In tok prekleto,tok prekleto se trudiš..

Da ne padeš.

Se ne zlomiš.

Se ne zdrobiš.

Ampak, saj je v bistvu vseeno.Od znotraj si že tako ali tako mrtev.

Siv..

Siv od požara stvari, ki si jih ljubil, pa so šle..

Pa so minile, kot vse ostale stvari na tem usranem svetu.

In ja..

Zdej boste pisal komentarje v stilu, sj bo bolje itd..

Kurac!

Zakaj si folk zatiska oči pred dejanjskim stanjem?Zakaj preprosto ne rečejo.Ajde v razsulu smo!Zadeva je na podnu, šit a ne.

Sej bomo šli proti vrhu.

Enkrat...

In zdej bom sam lepo odprla moj -boooom- zvezek in napisala vanj VSO sranje, ki ne spada na e-dnevnik.

Preveč dobrega sm dožvela na e-dnevniku, da bi ga pacala z grdimi besedami.

In, se tut kdo od vas počui tko?

Kot jaz?

A vidite to okrog sebe?

Ko greste po ulici, pod dežnikom in kot zakleto stopite v največjo lužo.In evo ga, so že mokre adidaske, ki si jih zju3 idiot, obul, ker si upal, da le ne bo dežja.

Prekleti optimisti kaj?Ne moremo iz svoje kože...

In...Ste se dones vprašali.

Kaj je ta mraz?

Mraz v nas samih?

Kot bi nam srce zamrznilo, kot da bi ga ne bilo več.

Vsi z resnimi obrazi, korakamo na svoji poti k neštetim opravkom, ki nas ne veselijo.

Ko si obkrožen z množico ljudi...

Ampak vseeno tako sam?

Se počutiš tako prekleto..osamljeno?

Bog, kako si želim pomladi, poletja...Pisanosti.

Umiramo, v sebi.

Ja to je jesen, čas umiranja.

Na zimo bomo umrli in se na pomlad rodili.

Boli me, v meni, nekje, tam..

Tam kjer ne moreš položiti obkladka.

Na tistem mestu kamor ne moreš dati poljuba, da bi malo omilil bolečine.

In za konec...

Nimam več kaj povedati.

Prazna sem a tako prepolna.

Jokala bi, a ne morem.

In samo z nasmeškom sama sebi v ogledalu lažem:

Dobro je, nič mi ni...Ne boli me...

Ampak me boli.

Preveč.

Zato razbijem ogledalo, da ne vidim resnice ki seva iz mojih oči.

-kallisto-

S ponosom oznanjam;)

S ponosom oznanjam, da je bil moj vpis na e-dnevniku"ko znani obrazi postanejo tujci in ko alkohol zavrti njihov svet", objavljen v reviji Družina.

V bistvu sploh ne vem kaj naj rečem;)

Hotela sem to podeliti z vami.

Link do -Družina- strani kjer se nahaja moj prispevek:

Klik

Črno na belem papirju pa si lahko preberete v 47 številki družine.

kallisto

Siddharta in moj,naš totalni odklop na petkov večer.

Uau!

Jst sm še kr notr, v filingu!V transu!

Uau!

Uau!

V petek sem bila na Siddharti....

In še danes, podoživljam vse tiste občutke, trenutke.

Saj boste rekli, ja je skomercializirana muska...so what?

Znajo naredit žurko, znajo spravit fok na noge.

Vse tri ure kolkr je traju koncert, sem skakala, kričala, norela, se smejala..

Čisti odklop, jaz v drugačnem izgledu, v drgačnem počutju.

Z Llly a.k.a Ženo, sva imele priprave že par uri prej, pri meni doma.

Priskrbele sva si lake, gele, verižice, majce, jopice -svega i svašta-.

Nekje na začetku mi je vso voljo pobralo dejstvo, da mojih las nikakor nisem mogla spraviti v tisto kar sem hotela in sem prav resno razmišljala o tem da nebi šla na koncert(O.o)

Na srečo je Lilly takoj zatečnarila, da se tak neodgovorno res ne morem obnašat.

No na  koncu so bili rezultati dokaj spodobni;)

Z avtom smo se potem le odpeljali do velenja, kjer sva na blagajni dvignili VIP karte, lepo prosim;)Lepo je imeti veze kajne?(Bogdam*mwaaaaaaaaaaaa*)

Nekje v sredi koncerta predskupine NaionSaion smo v dvorano uleteli tudi mi

Seveda smo si priskrbeli e dober "plac" kjer smo potem čakali da se pojavijo ostali člani naše klape.Čez kakšnih 45 minut seje dvorana začela čedalje bolj polniti.Medtem pa smo šas z Ženo izkoristile za foto-šuting z mesta koncerta.

Ena izmed slikic;)No za tiste ki ne veste, katera sem jaz.*the blond one*;)

Predskupina je končala in 15 minut so nas pustili v milosti in nemilosti čakanja.Potem pa so se luči zatemnile in iz stranskega vhoda so prišli Siddhartovci.Dvorana je znorela in začelo se je.

3 ure totalnega odklopa.Igrali so tudi neke starejše komade  z CD-ja Rh- in še nekatere.Nekje v prvo-drugi vrsti smo se gužvale jaz, Lilly in Maja.

Miha, Klemen,Matej,Jure in ostali so kot bodyguardy stali nekje zadaj nas in vsake toliko dvignili katero na ramena.

Bilo je uau.

"Kdor gleda nas iz pekla, nej vidi kdo je zj do neba"

Itd..je udarjalo iz zvočnikov, v bližini katerih smo stali.Na velikem platnu se je projeciralo kar so posnele kamere pred odrom,folk je kričal, vsi roke v zrak...

In bilo je tako...prekleto dobro.

Utrinek.Med koncertom..Škoda da ne morem prikazati dejanjskega stanja in občutka;)

Ja...in potem po tistih 3 urah se je počasi končalo.Z velikim -boom-

Na našo željo(opomba:med vsako pavzo je Monika kričala:TOMIII!NA SONCU!!!)

In nazadnje smo le dočakali...In cela dvorana je šla v vrhunec, dretja, kričanja, skakanja...

TOTALNI ODKLOP!

In potem se je vse končalo, z metanjem trzalic in brisač;)

Po koncu koncerta sma z Lilly čakale da dobima obvezne podpise in fotke.

In nazadnje nama je le uspelo;)

Tu so rezultati:

Lilly in Tomi, a.k.a Glavni pevec

Saj veste kdo;)

In za konec še meni osebno najljubši član,Primož;)(slikca mal čudna kr je pod takšnim kotom slikana..Pol pa zgleda da mam jst vlko glavo oz on full majhno O.o)

Tako, to je v večini vse.Večer je šel po ustaljenem petkovem ritmu naprej..Do naslednjega dneva oz jutra;)

In za konec lahko rečem...

Če tudi njihov zdajšnji cd ni tako dober kot Rh-....je bil koncert vsekakor boljši kot pred 3 oz 4 leti;)

In vsi tisti ki ste nameravali iti, ampak niste šli..Lahko vam je žal;)

kallisto

.....tu si.....

Tu si,

me gledaš,

bežiš...

Občutkov pokazati ne pustiš.

Stojiš za mano,

v moj hrbet strmiš.

Po nesreči se me dotakneš,

odreveniš.

Tu si,

me čutiš,

ne, ne dovoliš,

zaviješ se v svoje misli,

nikogar blizu ne spustiš.

Tu si,

me plašiš...

Me zapolniš z negotovostjo,

me v sencah pustiš.

Tu si,

a te v bistvu ni...

Moje in tvoje srce,

samo beži, beži,

ljubiti ne pusti.

(c)Kallisto

.

"sem 13 letno dekle,iščem fanta za resno zvezo"...ja wtf????*shocked*

Ja.. vem, da sem prav grozna s tem ne rednim pisanjem.Ampak pri meni je tako...Da morem začutiti temo, jo predelati v svoji glavi in jo spustiti ven...

Kamorkoli pač že...

In danes ne vem kaj bo nastalo iz tega vpisa.

Ampak imam pa povedati nekaj na temo glede

-resne zveze-

Torej, resna zveza, je tsta stvar ki jo vse "pridne" punčke želijo že pri 13.V smrklji ali kje drugje se da zaslediti..npr"sem 13 letno dekle iščem fanta za resno zvezo." itd

In potem se človek malo zamisli..

wtf?Pri 13 resna zveza?

Sedaj ne vem, ali sem jaz tista ki nekako iztopa izven okvirjev, ali so to oni?

Gledam moje zdajšnje sošolke..V zvezi že leto dni, leto in pol..Pa je to resna zveza?

Kaj pravzaprav je resna zveza, zakaj je tak tabu, tak uau.Zakaj jo vsi želijo?

Nekdo mi je ves čas govoril, "zdej je pa res skrajni čas da si najdem eno resno"

Ampak problem je v tem, da ta nekdo, niti slučajno ni zrel za resno zvezo.

Mogoče preveč jemljmo za samoumevno vse skupaj.Pač resna zveza ni ko si z nekom skupaj mesec, dva..

Ampak je le nekaj več...

Mogoče samo jaz gledam drugače na to, ampak mislim da nisem edina.

Kaj je resna zveza?Kdaj pride?

Arzen mi je enkrat rekel, da mogoče še ne želim resne zveze, ker še nisem spoznala tistega nekoga, s katerim bi lahko to delila, da takšnega pač še ni v bližini?Pa je to to?

Ali je stvar v naših čustvih, našem razmišljanju, naši zrelosti?

Resna zveza je..Nekaj kot predpriprava na zakon...

Sama jemljem to kot tisto nekaj, kar more vsak izkusiti pred zakonom, torej, skupno življenje, nekakšna navezanost, nekakšno poznavanje partnerja, njegovih navad, a se ti kljub vsemu še vedno zdi zanimiv..

Marsikdo je dan danes skupaj samo iz navade.Govorim za moje vrstnike..

Dva moja znanca, se ves čas prepirata, v bistvu se sploh nimata več rada, ampak tako sta ujeta v to prekleto rutino odnosa, da nekako se bojita rešiti spon, ki ju obdajajo.Saj bi, pa ne upata, ne znata.Se bojita vsak stopiti na svoje noge, brez tistega drugega.

In tako se raje potiho sovražita in kuhata zamere v zvezi, ki to ni.

In ne vem zakaj vsi vztrajajo?Ne rečem da vztrajaš ker hočeš iz tega neki narediti..Ampak, kaj ko je že tako daleč, da se izmikaš njegovim poljubom, ne maraš njegove bližine?

Pa sta še vedno, par..Ona dva in onadva pa tudi tista dva tam.

V čem je point tega?

Mogoče jaz ne razumem, priznam nisem še imela "resne zveze" in roko na srce je ne želim, vsaj nekaj časa še ne.

In kaj res ne vidijo kaj si počnejo?Ne uživajo življenja, ampak čemijo čemerni in naveličani...

Vsake toliko časa sexajo, ker je pač to že navada in to je to?

Si predstavljate?

Fak!Jaz si kar nekako ne morem..Prav zmrazi me, ko pomislim omg!A bom jaz tudi imela kdaj tak odnos?

In...Zakaj resna zveza že pri 17?

In zakaj, hočejo vsi z glavo skozi zid?

Zakaj ne razčistijo?

Sicer to ni moj problem, res ni..

Ampak vseeno...Ko jih tako gledam, me obide tesnoba.

Kam je šla ljubezen?

Kje je?

Ljubezen je tako obrabljena beseda, vsi jo uporabljajo kar tako, povprek...

Vsi se "ljubimo, se imamo radi" ampak, največji misterij je...

Se res?

Ali je vse skupaj že navada, da ti beseda zdrsne iz ust iz gole navade..

Tako mimo grede, kot pozdrav znancu, ko se srečata na cesti....

Je res vredno zanemarjati takšno stvar?

In se je res treba vezati v "resne zveze", polne neumnih omejitev, nekega prilagajanja ki pravzaprav nikomur ne ustrezajo.

In prav zmajujem z glavo ob stvareh ki jih slišim...

Ampak kaj naj, to je njihovo življenje.

Jaz pa sprašujem za vaše življenje, misli?

Zakaj v resne zveze, zakaj?

In ali smo res zreli pri 17 za takšne stvari?

Jaz nisem..In priznam!Kaj morem e se ne maram zaljubiti...

Vsakič ko se, se opečem, vsakič ko nekoga spustim bližje..

Je isto.

Pobere mi energijo, gre naprej...

A biatch vseeno postanem jaz, ker pač ne jokam za vsakim vogalom, kot bi se spodobilo, če imam zlomljeno srce...

Danes je...

tako..

čuden...

dan...

Ljubezen je vsepovsod okrog nas..Je res?

-kallisto-

Dobila sem tale e- mail...NAVADA.

Kdo sem?

Tvoja stalna sopotnica sem, tvoja najboljša pomočnica ali pa najhujše breme. Gnala te bom naprej ali pa te potopila. Popolnoma sem ti na voljo. Polovico zadev mi lahko mirno predaš in zmogla jih bom opraviti hitro in v redu.

Zlahka sem obvladljiva – le odločna moraš biti z menoj. Natančno mi pokaži, kako naj kaj izpeljem, in po nekaj lekcijah bom delovala samodejno. Služim vsem velikim ljudem in, žal, tudi vsem poražencem. Kdor je velik, je velik zaradi mene. Kdor je zguba, je zguba zaradi mene.

Nisem stroj, čeprav delam natančno kot stroj in inteligentno kot človek. Lahko me uporabiš v dobre in slabe namene – meni je vseeno.

Vzemi me, izpopolni me, trdno me vodi, in položila ti bom svet k nogam. Toda če boš popustljiva z menoj te bom uničila.

                                  Kdo sem?

Navada sem…

Najprej mi oblikujemo navade, potem navade oblikujejo nas.

*******************************************************

Je kaj na tem?Kaj misliš?

o "toplih človeških odnosih" s strani učitelja*yeah,right*

Ja takole, pa se bo spet začelo..

Šola namreč.

Po enotedenskem oddihu, je prav mučno pomisliti na vse tiste teste, in spraševanja ki me še čakajo.

In včasih se prav vprašam, zakaj ne morejo biti ves čas počitnice?

Ja vem, večno vprašanje, ki je tudi malo neumno.

V šolo hodimo, da se učimo za življenje...yeah!Right!

Res, prav zanima me kdaj bom v življenju potrebovala linearno funkcijo in tele neznosne logaritme in logaritemske funkcije. 

Mislim, zakaj nas sploh filajo z računi in nerazmnimi stavki ki nam, roko na srce, mogoče oz najverjetneje ne bodo prišli najbolj prav.Sicer pa, bomo tole kar se učimo čez mesec dni že pozabili.Vsaj pri meni je tako, glede matematike;)

Tako rada grem k nekaterim uram, kjer je zanimivo, kjer učitelji ne tečnarijo, da naj že utihnemo, ker ne more delat v takšnem neredu glasov, medtem pa je v razredu čisto normalna jakost govora.

Učiteljstvo nekaterim resno načne živce in njihova meja potrplenja je res nizka.

Takih se je potrebno paziti.

Ampak, če je na tam svetu kaj kar mi gre res na živce, je med drugim tudi to, znašanje nad učenci.

Kaj smo res mi krivi, da ima učitelj slab dan?

Smo res mi krivi da razred pred nami ni znal ničesar na testu in je prfoxa slabe volje?

Je res naš problem, če mu/ji je na poti v službo počila guma?

Smo mi krivi za prepir z partnerjem?

Saj nič ne rečem, vsi smo ljudje in imamo slabe dneve.Ampak nekateri se pomirjajo z izživljanjem učencem.Ne vsi, ampak nekaj jih je tudi takšnih.Tudi sama sem že dobila kritiko po krivici.Tudi kakšen šus je padel, ki sicer nebi.Je res nisem znala, ampak kdo bi pa znal takšna vprašanja?

In učitelji v šoli so še vedno alfa in beta.In tu ni debate, da bi imeli nevem kakšne pravice tudi učenci.Čeprav so vsekakor večje kot včasih.

In takole za zaprtimi vrati razreda se spoh ne ve kakšen teror se pelje v tistih 45 minutah, ki so za nekatere res pekel.

Lani smo imeli profesorico, ki smo se je izogibali na 5 metrov če smo jo le zagledali kje v bližini.Prav tresli smo se vsak ponedeljek, ker smo vedeli da nas v četrtek čakajo 2 uri v njeni učilnici.Si predstavljate, da že v ponedeljek vstajate z strahom pred četrtkom???

Profesorica je zgleda res šla čez slabo obdobje oz leto.

Pri urah je kričala nate če nisi prav povedal,vse jo je motilo, od dihanja, do majic, ki smo jih imeli oblečene...Ene so bile preveč odprte, ali so bile preveč metal, oz karkoli.

Vsaka dobbcena pikica jo je vrgla s tira.

In potem se je začelo kričanje,metanje redovalnice in dnevnika po katerdru..

GROZNO!

Res je tudi sami nismo pripomogli k izboljšanju, izgubili smo zanimanje za predmet,pisali šuse ponavljali po tisočkrat...In samo prilivali olje na ogenj.

In eksplodiralo je na koncu leta, ko je kar potalala 12 popravcev.

ŠOK

Totalni šok.

Med tistimi popravci je doletelo tudi mene.In marsikoga.Skoraj polovica razreda.

Zadeve so se stopnjevale od pritožb razredničarki,do ravnateljice, na koncu pa je vse uredila naša profesorica za matematiko in pomirila obe strani.

In šli smo na popravce, ter vsi naredili.

In začelo se je novo šolsko leto..strah in trepet, 1 ura prakse...

In začuda, bilo je super.Nič prepirov, nič kričanja, samo normalni pogovor.In na koncu ure šokantni stavek"3 ce, neverjetno pozitivno ste me presenetili"

In letos..Je odlično, začeli smo sodelovati pri pouku, ni nas več strah četrtka, znamo snov, in bližamo se prvemu testu, ki bo pokazal sadove dobrega odnosa.Nič več ne manjkamo pri pouku..

Lahko celo rečem da smo predmet vzljubili...

Zakaj?Zaradi dobrega, človeškega odnosa..

In koliko to šteje!Še predstavljati si nisem mogla!

In res, škoda je, prava škoda, da imajo nekateri učitelji slab odnos do učencev in razreda zato se potem to pozna pri uspehu.Vedno se.

Kakšna škoda kaj.

Marsikdo bi z večjim veseljem hodil k pouku, če bi bili pri urah boljši odnosi.

Ne rečem, ni vse samo v učiteljih, tudi v razredu je.

Ampak, ponavadi začnejo učenci imeti radi učitelja, če je človeški.In ne kričijo pri urah.Ampak sodelujejo.

Ampak tu je spet vprašanje zanimivosti....

Dovolj za danes.

Nisem ravno pri volji za enega boljših vpisov, saj bo, pa naslednjič;)

O odnosih učiteljev pa si lahko preberete tudi na Dalilinem blogu: http://www.ednevnik.si/entry.php?u=ustvarjalnost&e_id=13324

PS:Ta teden, ki me čaka bo peklenski, mi kdo pošlje kakšnega angela;)?

lp

kallisto

ona oz drugače povedano..Moj angel varuh,Maja

Ja, takole.

Danes bom omenila enega od mojih redkih angelov varuhov.

Oseba je ona.

Torej ženska..Je moja prijateljica, zaupnica..moja sreča, moj sonček, ko sem skrita za koprenami oblakov.

Je ena tistih oseb, ki nikoli ne istopajo, ker bi tako hotele.V bistvu sploh ne rabi potrditev množice..

Ona preprosto JE!

Je tam, ko jo rabiš, in ko preprosto čutiš potrebo, da malo pojamraš, podeliš srečo.

Nikoli mi ni rekla, daj naredi mi opis, napiši nekaj o meni.Nikoli mi ni rekla, naredi nekaj zame, nekaj lepega.

Medtem ko sama daje mojemu življenju viden pečat.

In nekako prav ne najdem prave poti, načina da ji rečem HVALA, v dovoljni meri.

.

Ste že spoznali človeka za katerega ste si rekli..Uau, kakšna karizma?

Ona je ena izmed njih.

V svojem drobnem telesu skriva udarno moč ljubezni.

Ona je tista ki začara ljudi nepričakovano, ki z gibi ustavi svet in z milino ter neznanim zanosom pleše.Ona je tista ki ustvarja iz preprostosti čarovnijo.Ona je tista, ki se tega ne zaveda.

V sebi skriva dušo umetnika.

In ta umetnik se prikrade na plano v obdobjih, ki trgajo naša čustva na kosce, ko nas boli in cefra.Ampak vseeno ima zmožnost, da navkljub svoji bolečini opazi druge.

In dragi moji, to JE redkost.

Ona je tista, ki me vsake toliko časa preseneti z kakšno življenjsko modrostjo, ki me šokira,pribije na mesto...In jo vprašam, od kod to veš?

In že je tu ta njen nasmeh, malo skrivnosten, mogoče igriv.

In njena zmožnost ni samo v tem, da bi z gibi slikala zgodbo..

Ampak tudi njene roke, dlani, prsti ustvarjajo čudovite podobe.

Od metuljčlov na moji roki, do oči, vijug in kompozicij črt, ki so unikatne in ne bodo nikoli več narisane..

Enkrat mi je rekla...

"Ne vem od kod pridejo, preprosto narišem jih sama od sebe, ne vem kaj pomenijo,so del mene"

In res, njeni zvezki, porisani, počečkani..Barviti..Nenavadni.

Kot ona sama.

In rada ji rečem"Maja, daj nariši mi kaj"In potem sledim z pogledom potezam njenega kulija po moji roki..In neglede na to kaj riše, vedno izpade dobro, pa čeprav riše brez radirke,brisala.

Včasih se mi zdi da mogoče celo dvomi vase, svoje zmožnosti, talente.

Ampak Maja,ne smeš!Ne moreš!

Znaš!Nadarjena si in to se vidi!

In ne dovoli da bi ti trenutki šibkosti in ljudje, ki polnijo svet z neodobravanjem talentov drugih, preprečili živeti svoje sanje.Ni vredno veš.

Ni vredno.

In želim zate, da si tisto, kar želiš.Da počneš tisto, kar želiš, da plešeš, rišeš, da se poglabljaš v feng-shui,da preštudiraš vse mogoče masaže, da preučuješ branje dlani, da razlagaš sanje ljudem ki to želijo.

Ne daj se Maja!

Ne pusti se!

In ostani to kar si.Neverjetna prijateljica, oseba z čarobno močjo dajati ljubezen, oseba z zmožnostjo osrečevanja ljudi.Bodi strastna, in bodi še naprej nekdo ki se bori za ljudi, ki jih ljubi.

In čaraj z dotikom, preženi bolečino..

Ohrani moč sonca v sebi.

In vedi, spoštujem te.

Te cenim..

In kar je najpomembnejše.

Te imam rada.

Ne boj se razkriti tančice s katero si obdana.Namreč pod to tančico skrivaš neprecenljivo vrednost.

Ampak pazi komu se razdajaš.

Zaslužiš si več kot si misliš.

(Maja, skrita za tančico)

*Hvala ti za vse, kar si mi dala, vse nasvete, objeme, hvala za vse trenutke.In hvala ker me poslušaš, upoštevaš, in upam-tudi ceniš.

*rada te imam*

ko poznani obrazi postanejo tujci in ko alkohol zavrti njihov svet...(brez cenzure)

Ja wtf???

To je prva stvar, ki mi pade na pamet po današnjem večeru.

Kako čudovito, kaj?

Ko vidiš svoje stare sošolke pijane kot krave,ki v dolgih požirkih lokajo vodko, malibu,izabelo,pir,slemerje..pač vse kar jim pride pod roke.

In tako prekleto hinavsko izzvenijo vse tiste besede."Kje si prjatlca moja!"in tisti objemi, pa nevem kaj še vse.

Danes sm z pravzaprav grozo v očeh gledala moji 2 bivši sošolki..Nacejani kot...kako se naj izrazim?Moj kolega bi rekel

-pijani kot mambe-

No točno tako..In ko gledaš ljudi, za katere misliš da jih poznaš, a jih v bistvu ne...

Ko kričijo po celem placu:-"Boli me kurac če me je pofuku, jst sm tut njega,sj me vsi sam izkoriščajo"in nato pade v nebrzdan krohot kateremu sledi valjanje po tleh in kričanje"XX dej mi vodko sem!"

Tam na drugi strani njena "sekica" pijano lovi ravnotežje in z negotovimi koraki pikira proti meni:"kallisto,jst te mam tok rada, dej mi lupčka" in že dobim cmok na lice.

Malo zbegana in šokirana ampak vseeno mi vleče na smeh.

XY,se poči na moja kolena in njeni kodri poskakujejo pred mojimi očmi.

"Dejmo še enga slemerja!"KričiXX in z eno roko objema rahlo omrtvičeno A. ,ki nima še niti 15 let a se voljno zvija v njegovem naročju.

Od nekod se primaje M.., in razburjeno kriči"WAZUUUPPPPPP"kar pospremi z svojim tipičnim smehom z sunkovitimi vdihi.

Jaz šokirano in trezno sedim nekje bogu za hrbtom na klopci in se oziram po ljudeh okrog sebe.

Pijano, mrtvo pijano..

Tam levo se dogaja moška debata o tem kera *pička* ima boljšo tehniko fafanja, meni pa gre počasi na bruhanje ob poplavi imen, ki jih poznam.

Nekje malo stran ženske sedijo v krogu in skoraj jočejo druga drugi, kako so razočarane nad moškimi, kako so vsi prasci...

In kar čutim, da se izgubljam v poplavi podatkov, ki me sploh ne zanimajo..

In iz zavesti se prikrade vprašanje..

Kaj za vraga počnem tu?

Res spadam sem?

Kdo za vraga so ti ljudje, ki sem jih nekoč poznala?Kje so te punce s katerimi smo se smejale na račun tistih pijanih krav, ki so se dobesedno vlačile po vsakem tipu k je biu blizu..Kje so te punce?

Te punce so sedaj postale ene tistih priležnic za en dan..oz bolje rečeno za eno noč.

In z šokom ter odporom strmim v prepotena in zverižena telesa,potna in polna pohote ter želje po zadovoljitvi..

Ni važno s kom, ni važno ali je moški ali je ženska, ali je lep, ali je grd ali je tvoj kolega ali je tvoja sovražnica...

Vse samo utripa v rdeči barvi poplave nereda in nečesa kar mi ni poznano.

In jutri, ko se bodo prebudili, bo vsem slabo, od preveč pijače in zaradi spominov..Pa naj jih bodo še tako zanikali in govorili..:

"Ej tok sm biu pijan da se sploh ne spomnem kaj je blo včeri"

Kdo ti pa verjame?

Kje je tista meja?Do kam lahko greš, se znoriš?Kje je?

Sicer pa, kdo sem pa jaz da bi to obsojala?

Ampak veste kaj, in še posebej TI.,,,Ej briga me če mi rečeš, da sem zategnjena, briga me.

Zame vsj ne bodo govorili da sm mrtvo-pijana kazala joške po celem placu.

Če je to za tebe življenje..izvoli.

Ampak vseenio mi nekako ni jasno..

V čem je fora tega alkohola, zakaj so vsi tako navdušeni nad njim?In zakaj ko enkrat začnejo ne morjo nehat..In potem samo drvijo in drvijo po železnici omame in sploh ne slišijo glasov..Samo odmeve.."Ej jst te slišim v ehotu, a se spomniš...eho, kallisto, eho k smo ga peli v 8 razredu"In že je tu krohot, norčav in sladek, omamen..

In čez eno uro čas ko se je treba vrniti v realnost, ko želodec reče ne..Dost mam alkohola, zato izprazni vsebino.

In kaj je v tvoji glavi takrat ko bruhaš?Ko teče iz tebe vso tisto sranje ki si ga prej sipala vase?

Mogoče sploh ne misliš, takrat si pač čisto nekdo drug.

In...Bega me vse to...

Begajo me ljudje ki sem jih nekoč poznala, ampak so zdaj tako daleč.In včasih se vprašam..

ZAKAJ SEM TAKO DRUGAČNA?

In zakaj me zaradi tega obsojajo?Kr nočem biti kot oni?Ker nočem biti to..karkoli že pač so.

In še bolj kot kdajkoli prej se počutim drugačno in samo..Ko vidim da nihče ne vidi dlje od materialnih stvari in seksa brez čustev.

"S tipu mi nikol ne pride"je bila izjava večera danes..Draga moja, saj ti ne more, komu bi pa prišlo če bi seksu na ženskem wc-ju nekje bogu za hrbtom, mrtvo pijan?

Toliko imam za povedat, a mi zmanjkuje besed.

Nelogično?Niti ne...

Evo lih Siddhartin komad in Tomi poje:"in ko nimam besed, da bi spregovoru o tem, in ne najdem stvari, k kažejo kam gremo mi, jst prsegam na čas k dons je pr nas, sj lahko se zgodi, da na enkrat postanem vladar vseh planetov, in kolk še stvari...."

Dost je tega za dones...In mogoče ti moji "znanci" rabijo sam en fix, za pot v x..

Fix z alkoholom, da pozabijo, kako bedne kreature pravzaprav so.

PS:Se opravičujem za sočne izraze, ampak tu se gre za citiranje.Sicer pa, to je resnično življenje, pa naj si še tako zatiskamo oči je življenje ena navadna skrivenčena in popačena kreatura v okvirju pravil, ki se jih nihče ne drži.

Jebeš svet, jebeš te hinavske obraze,jebeš moške ki ne vidijo dlje od telesa in lepega obraza,jebeš ljudi ki se jim zdim čudna.Boli me, čist tko..

In sama pri sebi si bom samo zapela:"prisiljen smeh, samo, prezrt v nas, obvezen greh, grabi angele paradoksalne mistike v nas..orion lady...ni le di kar je nord, spet je mir v eno smer...."

Da me le njegov glas zaziba v trans..

To je to, danes je čuden dan in posledično čuden vpis.

Vse mine....-iz moje duše za vas, zame in mogoče tudi zanj

Vem,dovolim si

da lažem sama sebi.

In vem, da iščem samo nekoga,

ki bi bil podoben tebi.

In vem, da samo posipam prah na najine slike,

In da kričim na ves glas,

TAK SI KOT VSI OSTALI!Tu ni razlike.

Daješ mi krila,

takrat vem,

za naju ni merila.

Daješ mi bolečino,

ki daje omamo,

me zaziba v sladek trans,

ti moje si vino.

Ljudje me ne bodo nikoli razumeli,

oni zaradi tebe že nebi trpeli...

A sama pri sebi vem,

da samo rišem najine spomine.

Le to je še ostalo,

v življenju tako ali tako vse mine...

(c)Kallisto

In Ni lahko, pisati resnice, sploh ne!

Pravzaprav je to nekaj najtežjega..Ampak bolje gledati resnici v oči, kot pa lagati sam sebi.Šlo bo naprej, je že šlo, in prišel bo -boom-, v katerem se bo prerodila nova kallisto..

Samo čas je potreben, da zrastem, doastem,objamem in zdrobim kar ni po moji volji.

............Čakam da pride pravi čas....................

moja resnica NI LAŽ!je največ kar ti lahko dam!!

Tak..zdej mam pa zadost!

Dost dost dost!

Zadnje čase sploh ne morem normalno funkcionirat.

Kr obmetava me življenje z vseh stvari z samimi nizkotnostmi.

In potem, ti še kak umsko omejeni osebek začne predavati o tebi!Tvojem življenju, češ da te pozna in te začne poniževat.

Te hoče spravit ob tla z tistimi zlaganimi besedami!

In se opravičujem za sledeči napad besa...Ampak mora ven.

*****************************

Kaj ti veš o mojem življenju?

Kaj????????????

Nič ne veš o mojem življenju, še manj pa o meni!Pa kaj je tvoj problem?

No kaj?

Nisem kriva če si ne znaš uredit svojega lastnega življenja, ne vtikaj se v moje!Nism ti jst kriva, če nimaš ljubezni, če nimaš nekega zadostnega spoštovanja ljudi okrog sebe..

Lažeš si!Sam sebi lažeš!!!In ti to veš!Ampak kakako lažje je lagati sam sebi, kot pa da bi si priznal kajne.

Sam delaš napake,sam delaš korake v pogubo.Pa kaj misliš, da ljubezen raste na drevesih?Da spoštovanje raste na grmih in da lahko občudovanje kar po tleh pobiraš?

Pa kje ti živš, zaboga!!!

ODPRI OČI!

Sam, čisto sam si kriv, da se ti to dogaja.Da si zgubljen pa da ne najdeš poti.Da te boli, ker misliš, da te ne razumejo, ja ti si pa tako drugačen kaj?Tako poseben, ni ti para na tem svetu?

Kaj hočeš?Da se ti vležem pred noge, kot vse ostale?Da te gledam z velikimi očmi in si mislim"Ti si moj bog."

A si ti čisto pri sebi?

A sedaj, ko pa nočem tega narediti, se boš pa spravil name z žaljivkami?

Ti meni govoriš, da sama ne vem kam vodi moje življenje?

Ti pa veš?

Ah daj no!Kak si sploh upaš trdit da veš kaj boš, da maš sanje.In veš kaj ti povem, te sanje te presegajo.Sprijazni se z tem.

Ampak tvoja mera egoizma ti preprečuje pogledati čez ograde, ki si jih postavil okrog sebe.

Zaprt v svoj svet se smiliš sam sebi.In to sranje ki se nabira v tebi znašaš nad drugimi.

Povej se spolh znaš smejati še na drug način, ki ni privoščljiv, hudoben?

Ne ne znaš.

Kaj ti treba komentirati ljudi kakšni so, kaj ti treba se spravljati na ljudi, ki jih imam rada.Kaj ti treba dajati opazke čez njih?

A ti si pa tako prekleto popoln kaj?

In potem se še upaš vprašat zakaj sem postavila prijatelje pred tabo,.Zakaj sem jih imela rajši.

Zato ker niso egoisti, kot si sam!

Zato ker vidijo tudi tisto, kar ti ne vidiš.Ker vidiš samo 2 metra pred sabo!

In kako naj te mam rada če pa maš sam sebe rad preveč?Sj ni niti prostora da bi te imela rada še jst!

In samo zato ker nočem biti ena tvojih ovc, nimaš pravice da govoriš takšne bedarije.Ker me ne poznaš, sploh ne veš kdo sem.

In gospodič pametnjakovič, če misliš da sem jaz tista ki ji vsi lezejo v rit in tista, ki je v resnici nihče ne mara in nima prijateljev...no potem se pa POŠTENO MOTIŠ!

Ti si tisti, ki nima prijateljev, tistih pravih prijateljev, ti si tisti, ki obupno rabi pozornost sveta, ker ima občutek pomankanja.

In če si zadovoljen s tem kar si, potem izvoli, pojdi naprej tako kot hočeš.In bodi še z več s tabo obsedenimi kozami, ter se tolaži, da imaš ljubezen.

In pravzaprav se mi smiliš.

In ti povem, da sem te že zdavnaj prerasla, tebe in tvoje glupe izjave.

In če hočeš še vedno egoistično izrabljati ljudi ter se smiliti sam sebi, jst te pač tu na mislim ovirat.

Prav obžalujem vsak moment usmiljenja, ki sm ga začutla do tebe.

Sam morš nardit korak v drugo smer.Če si ga zmožen seveda.

Sj itak ne boš pokapiru, da je tole napisan teb, ker je tvoja mera samozagledanosti previsoka.

Ampak kljub temu.

Jst mam tega dost, boli me kurac za tebe, tvoje obnašanje in tvoja dejanja.

Tu na tej točki jst dvignem roke.

In veš kaj?

ODRASTI!

In ja, maš probleme sam sabo, pa čeprov si ne priznaš, obnašaš se kt fantje v 6 razredu, pol boš pa ti men pridigau?Pa dej smejta se z njo na moj račun, kaj me briga...Ampak sam da veš, kdor se zadnji smeje se najslajše smeje.Pa ne misli da ti zj grozim, niti tok nisi vreden da bi se ukvarjala s tabo.

In ko si tok govoru, da sm jst tista do katere si do zj neki čutu, pa nevem kaj še vse, pa da sm posebna itd..V neskončnost.Če bi blo to res, bi biu drugačn.In zdej vidim da tvoj ponos vseeno presega tvoje občutke, če le ti niso bli zlagani.

Si ti reku da me ne misliš čakat 10 let.Pa bit sam dokler se ne bom spomnala kj narest.

Veš jst tut ne mislim čakat, da odrasteš in prideš k seb.

Mislim da si zaslužim več kot pa to, kar mi lahka daš TI, izpade lubosumja in izpade o tem kak te vse druge ženske hočejo in oh in sploh.

Včasih sm res mislla da maš neki več, da si drgačn kt drugi.Sam ti itak ne znaš narest nč drugega kt pa da vse skupaj sesuješ.Ti kr laži sam seb, kok si zaželjen.

In mogoč je res, da sm te mela kdaj rada, al pa da sm vsj neki čutla do tebe.Ampak kt sm že rekla, preveč je egoizma v teb da bi mi dau neko ljubezn pa neko naklonjenost nazaj.

In če bi me imel rad, bi se potrudu me spoznat, in bi me do zj poznau, in sm te vprašala, kaj veš o meni.

Nisi znal povedat nič drugega kot žaljivke.

In ne ti men o odraslosti.Ti si tisti, ki je zgublen in ne jst.

In situacija se vedno obrne.

In dokler boš to kar si zdej, jst res ne mislim vzpostavlat stika s tabo.Ti ga itak ne boš hotu, sj si sam reku da maš preveč ponosa.

Ampak ponos ubija veš.

In mogoč boš kdaj zgubu nekoga ki ga/jo boš imel res rad, sam zarad tega ker si tak...

No, če ga/jo nisi že.

To je vse z moje strani.

Zdaj mi je lažje, mogla sem to napisat, poslušu me itak nebi.Sj ne slišiš ljudi okrog sebe.

In to te bo enkrat ubilo.

****************************************************

In še za vse tiste wannabe, jebače tipčke, ne splača se neki"duvat" pa "šponat" ker nazadnje vas spregledamo.Vse do zadnjega.In življenje vas bo teplo.Ker če je kaj vrednega na tem svetu je iskrenost.In lohka bi bili, do deklet vsaj iskreni, ne pa da jim lažete.Ker nekatere nasedajo.In jih boli.In če nočete, da se tut sami kdaj opečete se začnite človeško obnašat.

Ne pa kt eni kunci, ki jih vodi nagon.

In patetično je vse tole, in tisti vaš sloves "zaželjenega", ha pa saj vas nobena ne jemlje več resno.

Razen fazank, te pa so itak vaše najnovejše trofeje, ostale smo vas že spregledale.

In punce ne verjemite v filme, kjer so zgodbice, da lahko spreobrnete tipa vpoštenega in ljubečega ter predvsem zvestega fanta..

To so samo pravljice in sladke laži filmske industrije.

In gabi se mi ta posladkana pravljica na ktero se je vsulo odločno preveč cukra.

In ne to ni izpad zaljubljene najstnice, niti slučajno.

Tole dragi moji je gola resnica mojih čustev, tu pred vami.Briga me če me sodite po nevem kakšnih merilih.

Tu sm in bom povedala kakor bo meni ustrezalo.

In dragi mr.samovšečni, resnica boli veš.

(Ampak je največ kar ti lahko kdo da)

AMEN

Upam, da na vaši šminki ni živalske krvi

Ljudje, smo pač naivna bitja.

Verjamemo stvarem, ki jih slišimo, si jih vizualiziramo po svoje.

Mogoče je stvar res v naši ne vednosti, ali pa celo v želji, da smo nevedni.

Da ne vemo za svinjarije, ki se dogajajo, da si raje zatiskamo oči in govorimo"Nič ne vem o tem"

In potem pride dan, ko ti resnica udari v oči, kruto, neusmiljeno, direktno in popolnoma brez čustev.

In zdajle...zdajle sem jezna, ma kaj jezna besna!!!

*animal testing* oz po naše testiranje na živalih..

Kaj vam pove ta stavek, ta besedna zveza?

Kaj si predstavljate ko nekdo reče, "Oni pa delajo poizkuse za maskare na živalih" ali pa poizkuse za puder, barvice, šminke?

Kaj je vaša slika?

No vaša slika vsekakor ni takšna: http://www.stopanimaltests.com/feat/testing123/

Testiranje na živalih, je druga beseda za mučenje.Je nagnusno in strah vzbujajoče.

Namreč da nam misliti, kako surova in brezčutna bitja smo ljudje.

Kako hladno tlačimo v kletke živali za poizkuse.Jih dobesedno mučimo. Skrijemo se pod krinko "znanosti" in žrtvujemo nedolžna bitja za ideal lepote.Za neko maskaro, ki si jo bomo pacali na trepalnice,šminko s katero bomo povdarjali ustnice.

Zagabi se mi vse skupaj...

Ampak še bolj se mi zagabi to, da o tem sploh nič ne vemo, pa kaj nas briga kajne?

Kdo pomisli na tise živali ko kupuje maskaro v drogeriji?Kdo se zaveda prestane bolečine teh poskusnih "zajčkov", ko nanaša črnilo, senčilo, puder?

NIHČE!

Nihče ne ve, nihče noče vedeti.In največji absurd, največja nelogičnost, nasprotje pa je v tem...

Da ti testi ne dajo oprijemljivega rezultata.Da so rezultati neuporabni.Namreč človeška koža deluje popolnoma drugače kot živalska.In dejstvo, ki se ga je potrebno sramovati je to, da zaradi tega letno umre na miljone živali.

Na miljone živali, majhnih mucik, zajčkov, kužkov..Na miljone, nedolžnih živalic umre zaradi stranskih učinkov..

In potem ljudje rečejo, pa kaj saj so samo podgane..Amapak pomislite malo!!!

Že od rojstva obsojene da bodo umrle v mukah!

Tudi one trpijo!Tudi njih boli!

Pa kaj je z temi ljudmi?Ali je to človeško??

Povejte mi!!!Ali je to človeško?

NE TO NI ČLOVEŠKO!

Vseeno jim je za trplenje, za pohabljena trupelca živali ki so umrle za prazen nič.Saj rezultati niso natančni, zanesljivi..

To je izraz bolečine, trplenja...

Živali so tam samo številke, ožigosane z ranami in trplenjem v očeh.Zakaj je tako?Zakaj morajo trpeti?Zakaj delajo poizkuse na živalih?Ni potrebno!

Ni potrebe po tem!

Tu so tisti ki  delajo poizkuse na živalih.... http://www.caringconsumer.com/pdfs/companiesDoTest.doc

In tisti ki ne delajo poizkusov na živalih.... http://www.caringconsumer.com/pdfs/companiesDontTest.doc

In še en članek o tem zakaj ni potrebno delati poizkusov na živalih: http://www.forwardgarden.com/forward/124395.html

Priporočam da vsaj preletite, in da vidite kdo se gre v tem "modernem in razvitem" svetu tiranijo nad nedolžnimi.

In sedaj ko veste nekaj o tem...

Vas boli?

Mene boli.

Boste kaj naredili za to?Vprašate kaj narediti?Ni kaj diosti narediti, preprosto ne kupujte njihovih izdelkov.Dovolj je drugih, dobrih znamk ki za svoje teste ne uporablja živali....

Namreč mnogo je načinov, ki so humani.

Ampak za te je treba odšteti preveč denarja,, kajne?In prav zagabi se mi lepotna industrija.

Tako je vedno, za lepo masko se vedno skriva kaj pokvarjenega.

In na koncu bi dodala samo še tole:

In silence they suffer.....In loneliness, they die...

NE PODPIRAJTE TESTIRANJA NA ŽIVALIH!

Zahvala: Zahvala gre Filipu Fentutalu, da mi je pokazal, kaj v bistvu je testiranje na živalih.Hvala za vse linke, hvala da mi vedno znova odpreš oči in ponudiš pogled.Kljub temu, da le ta ni vedno lep...

Zakaj je jesen lepa in o tem kako doživeti omamo barv...

Danes je en tak lep sončen jesenski dan.No, v bistvu je še jutro, ampak saj to sploh ni važno kajne.

Danes ne bom pisala kaj globokega, kaj iz moje duše..Mal časa je treba za odklop.Mal časa, da se spočijemo od samega sebe;)

Vsi govorijo o negativnosti jeseni, o mokroti, vlažnosti zemlje..Jaz pa bom danes naredila spremembo..In nekako poskušala podati moje mišlenje v besedilu in sliki, zakaj je jesen lepa:)

Sama mislim, da je jesen čarobna;)Na tisti svoj poseben način.Seveda ni čarobna celotna jesen, ampak tisti začetek,September-Oktober.Takrat, ko začne zoret sadje, ko v zraku tako lepo diši.In ko greš popoldan v šoli v odmoru za malico sedet na igrišče zadaj šole.Se vsedeš na rahlo razgreto betonsko ploščad in pustiš da te topli žarko pobožajo po obrazu.Uau, kar čutim sonce!;)Veste kaj mislim kajne;)

Ravno prav toplo je, ni prevroče niti premrzlo, ravno prav.

Jesen je čas za nasmehe, je čas kjer zajemamo dobre trenutke z polno žlico.Čas, ko živimo za sončne dni in vpijamo vase lepoto pisane pokrajine..

Čas, ko si nabiramo moči za zimo..Tu je življenje v nekakšnem polnem zanosu..Ampak hkrati tudi počivamo od divjanja poletnih noči.

Jesen je pravšnja za počitek v gugalniku na verandi..In ob 6 ko začne sonce počasi zahajati, gledaš proti sosedovem drevesu kako sonce boža obarvane listke in vse naokrog postaja mračno.

Potegne rahel veter a ti se zaviješ v mehko odejo z veliko šalco čaja v roki.

Tistega češnjevega čaja, ki tako dobro diši.

In a ni to raj?

Povejte mi, ni to raj?

In tako v poplavi oranžne obujaš spomine za nazaj, ter se nasmihaš tistim ki bodo še prišli.

Ali pa se kak dan oblečeš v svoje najljubše razvlečene obleke, v katerih se najbolje počutiš in se odpraviš v najbližji gozd kjer veš da te ne bo nihče postrani gledal če boš malo slabše oblečen..In potem se samo zapodiš po gozdni poti..In začutiš tisto radost, ki te je prevzemala ves čas tvojega otroštva.Stegneš roke proti nebu..Se dotakneš vej in pisanih listov drevesa.

Zdrsiš s konicami prstov po njihovi suhi, hrapavi površini, rahlo razgreti od sonca.

In ta vonj!In ta lepota..Tako omamno vse skupaj..In Tečeš še naprej po mehki mahovnati poti..In sam pri sebi se sprašuješ..."Mar je resnično?Mar to obstaja"

In zaveš se da ti ni treba brati knjig, da bi vedel kakšne so pravljice..Lahko jih doživiš sam.V svoji glavi in čudoviti pokrajini...

In tečeš še naprej med listi, ki ležijo vsenaokrog po tleh....Čudoviti, lepi..Rdeči, oranžni,rumeni...In vse druge, čudovite jesenske barve.... 

Kako čudovito kajne.?Zavedaš se, da si svoboden, da ti ni mar, da je tisti trenutek popolnoma vseeno, ali jutri pišete kontolno nalogo iz matematike, ali če bo šefica spet tečnarla v službi, ali če bo treba kuhat kosilo...

Tam si samo ti!Ti in tvoje telo, duša..In vse se tako prekleto ujema.

Veš, da bi moglo biti tako vedno.Veš, da bi se moral ceniti, biti srečen s tem kar si, biti srečen z majhnimi stvarmi, kot naprimer pogled na pisanost narave....

Ampak takšne malenkosti izginjajo, ker jim ne posvečamo dovolj pozornostoi.

Hej, nasmeh na obraz;)Vzemi najljubše raztrgane adidaske in hop, v gozd,:)

Poišči najlepše jesenske liste in spotoma naberi še nekaj kostanja.

In svet bo kar na enkrat lepši.

Lep dan želim!

Slika:www.hrphotocontest.com/index.php?menu=4&img=21426

Boli,bolijo koščki ledu in ne morem več kričati v sebi:SOVRAŽIM SIVO!...

Dolg čas mi je.

JA!Točno tako.

Pravzaprav mi je vse skupaj absurd.Siva povprečnost.

Ah ja, kje so zdaj pozitivne misli kaj?

In človek se vpraša, se sprašuje, ja pismo kje je problem?Sem to jaz?So drugi?Kaj za vraga delam narobe?

Ne prav res se mi ne ljubi pospraviti sobe(neumesna)

Tko je..SIVO!

SOVRAŽIM SIVO!

Nekak ne čutim da diham.

Zakaj ne diham?

Trin...razumem te, tebe in tvoje nihanje.Ampak to je v bistvu življenje.Nihanje samo.

Zakaj nihamo?

Zakaj nas meče sem in tja.

Mar se res učimo iz tega?Pa levo, desno,gor, dol pa malo na okrog?

Ah dajte no!Kdo rabi to zmešnjavo.

In jaz nimam koščka ogledala v očesu.

Jaz imam koščke ledu v srcu.

In me skeli, peče..Ampak komu mar zame?Sama vas nočem ob sebi!

Je hudo kajne?Ti ki to bereš, veš o čem govorim?Ko želiš da gredo vsi samo stran, ko jih odbijaš z pogledi, ki so ravno nasprotno od tistega kar je res v tebi.In čutiš nekakšno razdejanje.In greš nekam kjer te ne poznajo, in ti odklopi, si brez omejitev.In si samo nekdo drug.

Ampak ne, ne gre tako, nemoreš bežati pred sabo, pred tistim kar je v tebi, pa čeprav hočeš še tako skriti.In včasih ni lahko biti tisto kar si.Pa čeprav se trudiš, pa čeprav deliš nasvete naokrog..

Ampak to te izčrpa, iz tebe potegne nekaj, še sama ne vem točno kaj.

Nekako ni feed back-a...

Pa ne zato ker ti nebi hoteli pomagati, ali ker nebi bilo nikogar ki bi te hotel poslušati, te objeti...

Ampak zato ker včasih pač ne pustiš blizu.Ker si ne dovoliš.Ker se zdiš sam sebi beden.

In ja zdim se sama sebi bedna.Priznam.

Priznam da je vse skupaj bedno in da sovražim zimo.Pa ne tisto v naravi ampak tisto v meni.In ja Trin!Sovražim nihanje..

Nihanje tiste pomladi, poletja in zime v mojem srcu.

Zakaj ne more biti vse tako kot je bilo, zakaj morem odrasti?

A si sploh želim?

Včasih..., si želim bii v "deželi nije", ker bi bilo tako preprosto.In lahko bi letela...

Ampak za letenje rabim lepe misli, ampak kaj ko jih trenutno ne najdem?

In okrog mene so samo pusti obazi in zavedanje...

Zavedanje. da ni pravljic, da ni pravih ljubezni in da ni magičnih bitij..

Pa naj še tako kričim na glas:

I do belive in FARIES!I DO I DO!!!

To nič ne spremeni..In naj še tako obupno poskušam leteti...

Ne ne gre...

Včasih se je tako težko sprijazniti s tem, da si samo človek.In da nimaš nadnaravnih moči.

Da ne moreš leteti, da ne moreš narisati nasmeh na obraz kar z čarobno palčko.

In ni nam lahko..Prekleto za vsako stvar je potrabno toliko truda, ampak včasih se človeku prav ne da!

Sem zato slaba oseba?Sem?Ker pač, včasih izgubim voljo do vsega?

Kdo si ti da me obsojaš?Mar jaz obsojam tebe?

Kako je dobro da ljudje ne vedo kdo sem.Kako je dobr da lahko tako čudovito lažem.

Hej odlično sem, caaarsk, super, cool...

Bom zaradi teh laži šla v pekel?Bom zaradi tega prikrajšana za nebesa?...No nebi rekla...

In prav ne da se mi, veš.Pa nekako sem izgubila voljo.In želim da nebi bilo toliko komplicirano.In da bi TI samo prišel in me objel.Ne glede na vse kar je bilo izrečeno.In da bi lahko z gobo brisala vse tisto kar v življenju ni lepo.In da samo naslonim glavo natvojo ramo, da te začutim...Da mi daš vedeti da me imaš rad.Da čutim malo tvoje topline....

Mogoče samo rabim nekaj, da mi da vedeti..Hej cenim te..

Poznate ta občutek?Ko se izogibate tej misli samo zato, da nebi izpadli egoistično?Da si nebi pokazali kako brezupno želite malo pozornosti.Pa čeprav jo dobite dovolj.Ampak včasih, ko si tako na tleh jo želiš še malo več.

Katastrofa.....

Prav res...In tale vpis, ne morem nič reči.Napisan z zadnjo močjo, ki je za danes še ostala v meni.In pomaga čiščenje...Pomaga, vsaj malo, vsaj majceni delček mojega bitja se zdaj počuti bolje...

Ja pač sem na valovih, in pravkar sem padla na dno.Kako hitro se zna zgoditi, kajne?

Briga me.

Pač sedim nekje v umazani luknji z strganimi hlačami ter ranjenim srcem.

Ne obsojajte me, če sem človek in ker me boli.

Al bi radi dobr fix ali le pot v x?

Tu so.

Prežijo na nas..

Tam v temi se blazno svetijo njihove nore oči..

V zraku je slutnja..

Tu so prisotne, naša vstopnica v raj.Naša vstopnica v pekel..

Tu so naše droge, svet omam, takšnih ali drugačnih.

Priznajmo, vsi iščemo neko *nirvano* popolno ravnovesje, dopolnjenje.Vsi želimo neverjeten občutek ko tvoja podzavest drvi po kanalih iluzij.Ko kričiš v sebi od poplave mavrice ko te zaziblje v sladkost...

Ko je tako dobro, da bi lahko umrl, ko ti je popolnoma vseeno za svet, ker ti sam pri sebi veš, da živiš da si tu,.

Ko te omama zapelje in v glavi pozvanjajo ostri ritmi.Vzameš tabletko, snifaš kokain, kadiš travo.

Narediš vse samo da dobiš svoj odmerek...

Super je, počutiš se nekaj več, in zdi se ti da si našel smisel življenja..

Si ga res?

Si res našel nebesa?

Odvisniki?Kdo so oni?Kdo so ljudje za maskami neštetih izrazov?

So tisti, ki so podlegli skušnjavi.Tisti ki so segli po prepovedanem sadežu.

Pa je vredno?Je vredno nekaj momentov nebes za večno obsojenje na životarjenje?Je vredno za vse bolečine, vsa zanikanja, vse izraze razočaranja na ljudeh, ki jih imamo radi?

Je res vredno vzeti?Je res toliko na tem, da izpadeš kul, da potegneš z kartico ob drobnem belem prašku ki te pelje v raj?Kaj pomisliš preden ga potegne vase?Kaj pomisliš ko exstasy pogoltneš in kot v transu zaziblješ svoje telo in čakaš na valovanje?

Droge..

Ubijajo...

Za  nekaj čudovitih momentov prodamo dušo hudiču.

In to nas žre...

In žre in samo huje je.

In vsakokrat več, več in več in več in več...

Ni dovolj, posegamo po še, po še, še,še,še.

Pa saj je vseeno kaj vzameš, samo da pozabiš na svet.Samo da te za tisti čas zbriše z tvojega mesta.Da si takrat pogumen, da si upaš.Vodka.Stock....

Samo zlivaš vase in tako blagodejno zapiraš oči....

Plešeš, se smejiš..

Pa je vredno?Pa je vredno tlačiti vase tisto svinjarijo?Je vredno pokazati šibkost na ta način in podleči zaradi tega?Postati senca sebe?Postati razdražljiv, zabuhel...Grd?

Se splača?

Ne, ne splača se....

Kaj je z ljudmi?Kam gre svet?Vse skupaj je samo ena utripajoča masa po želji posebnega doživetja, po želji da bi se počutil neverjetno, po želji da se končno najdemo.Kaj se bomo res utopili v lastnem gnevu?Proizvajamo zdravila,kemikalije, in jih zaužijemo, se opijamo,zadevamo, fixamo.....Pa ne samo z drogami...Ah kje.

Koliko je obsesij, koliko temnih nagnenj, želja...

Ona tam, želi ljubezen, vseeno od koga, samo želi jo, da ji da občutek, da je lepa da je ljubljena.Pa čeprav se potem počuti gnilo, počuti se brez vrednosti.In drgne telo, da bi sprala madež greha z sebe...Boli jo zavedanje...Da ni ljubljena...Da ni ljubljena kot celota sama.

Spet nekdo tam golta alkohol.Ni važno kaj, samo da teče, da ga omami.Ker je potem pogumen, ker je takrat neustrašen.Ker je mačo takrat.Ampak kaj ko ta občutek pelje daleč?Kaj ko se zgodijo stvari ki jih ni hotel?Kaj ko gre situacija predaleč?Ko vlak iztiri?

In neko dekle sedi pred ogledalom v svoji sobi in počasi vleče z gobico za puder po sivih podočnjakih..Počasi kot v transu..Nase vleče kratke cunjice roza barve.Pisane ušeske,nogavičke..Spremeni se v majhno punčko, ki ni ženska.Spremeni se v nekoga ki obljublja, namiguje, a je prestrašen sam sebe..In samo gre med ljudi ki pravijo*ljubimo se med seboj*

In se ljubijo, v plesu prepletejo telesa, ko skozi njih potuje energija omame.Ampak to ni dovolj..Še kakšna tabletka pa bo.Pa bo lahko pozabila na svojega očeta, na posilstvo ki se ji je zgodilo pri 14...

Zakaj segamo po drogah?Zakaj smo dojemljivi zanje?

Zato ker smo šibki,zato ker smo ranjeni in nesigurni.In ker hočemo tudi samo svojo *neverjetno izkušnjo*

In potem ko vidim človeka ki sem ga nekoč občudovala, imela za vzor skrušenega na koncu z živci, planem v jok.Preklinjam travo, kokain in vso kemično svinjarijo?Kaj so naredili iz nje?Je to človek?POVEJTE MI!!!

ALI JE TO ČLOVEK?????

Ne ni, samo otrok ujetv telesu, zdravega razuma ni več nikjer..

NE JEMLJITE DROG!

dotik sonca ter valovanje pozitivnih in negativnih občutkov!;)

Zagotovo ste že vsi kdaj doživeli padce.In če ste doživeli padce, potem ste doživeli tudi vzpone.

Če pogledamo, je življenje pravzaprav eno takšno valovanje, nihanje.

Najprej pademo...

Globoko...

Globje...

Še globje...

Ampak potem pride dan, ko se kar naenkrat dvignemo.Direktno proti vrhu in z vso hitrostjo.Sunkovito, nenadno.

Nekaj podobnega se je zgodilo pri meni.

Prejšnji teden je bil mizeraben.Prav zares.Bila sem popolnoma brez volje.Občutek je bil kot da so me zaprli v prozorno kocko, me postavili v center gneče.In samo sedela sem v tisti stekleni kocki in neprizadeto opazovala dogajanje okrog sebe.Vsake toliko časa so sicer moji prijatelji trkali na steklene stene, češ da naj se že spravim k sebi..

Nenehno sem jim govorila, pa saj bo bolje....

Da bo šlo mimo..

Pa čeprav še sama niti nisem preveč verjela v to.

Zagotovo veste kakšen je občutek ko si izgubljen, ampak malo vas ve kako je ko na enkrat izgubite dušo.Ko si samo lupina, prazen, izsesan..Kar na enkrat te sesuje in te ni...

Tavaš po prostorih drsiš z dlanjo po predmetih, a brez vidnega efekta, občutka..

Preprosto mrtev si.

Potem pa pride kak tak dan, ko se ti vse postavi na glavo.Tvoje misliim, čutenja, občutja, vse se vrne vate z takšno silo da si komaj opomoreš.

Zaleti se, in naenkrat je vse kot da bi svet oblila mavrica.Ni več sive, ni več bež..Tu so rumena, rdeča in tako dalje.

In nekako se ti vrne volja do življenja.In stvari so kar naenkrat tako občutno bolj intenzivne!

Kot takrat, ko si bolan in ne moreš jesti.Hrana je kot žvečenje pepela in gume.Ko pa se pozdraviš, se zdijo stvari tako bolj okusne, polne:)

V bistvu, je moj namen danes povedati, da kljub temu če pademo, smo na dnu, kljub vsemu se lahko vseeno dvignemo.In pride moment, ki nas dvigne da lahko kot puščica zletimo v zrak.In samo letimo, ne meneč se zato, da bo tudi puščica enkrat padla na tla.Ampak spet bo prišel čas ko bo nekdo to puščico vrgel v zrak.

Danes je posijalo sonce.Ne samo na zemljo,rože, ljudi..Ampak v mojo dušo, moj mavrični svet.

In rada bi to delila z vami.

Ne obupajte!Pa naj bo še tako temno...Namreč ravno v največji temi smo najbližje svitu!In tudi če se počutite kot da ste ptica ki je izgubila svojo jato, da vas nihče ne razume..

Bolje bo..Stvari se spreminjajo, obračajo ves čas.;)

Saj veste, obraz proti vzhodu in čakajte da vam žarki pobožajo obraz.

Trenuten utrinek mojih čustev ujetih v pesmi.

Še vedno sama....

**********************

Še vedno ostajam sama

Če ti si daleč, življenje ni omama

Še vedno iščem moje narejene napake,

Sem res sama kriva da bile so take?

Sam me v bolečino pahneš,

Rad te imam,medtem mi dahneš.

Prekleto kako naj ti človek verjame?

A kaj ko srce le lepe besede dojame.

Lomiš moje srce,

Globoko v sebi vem,

Le zase mar ti je.

V obraz laži govoriš

Potem pa se moji naivnosti smejiš.

Preveč sem dojemljiva za lep šepet,

In zato nasedam, spet in spet

Kako naj ljubezen za resnično čustvo priznam?

Prekleto!

Nikoli več nikomur srca ne dam….

******************************

...Pesem iz časa, ko me je še bolelo.....

Ko sem verjela v to da je bilo vse tisto pristno...

Pesem napisana zame in hkrati za mojo sorodno dušo, ki jo je bolelo na isti način.

Lilly..Sama si videla, doživela..Sama si spoznala da nič ni večno, niti solze niti smeh..

In čas je da se obrnemo v drugo smer in kljub vsemu, še vedno iščemo nekoga, ko bo znal sprejeti naše srce ga postaviti na pravi prostor, ter ga v pravilni meri ceniti.

*rtm*

o minevanu časa in o unovčevanju zrn le tega...naredimo dovolj??

Čas beži....

Ja prav res, mineva, in zrnca padajo skozi peščeno uro ki meri čas v našem življenju.Sedim pred njo in se sprašujem..Kaj me še čaka?Kaj je moja prihodnost...

Včeraj je minilo 17 let od mojega rojstva.Tako, da sem novopečena 17 letnica.In ne morem, da se nebi zamislila...Bog, kako gre hitro!

Pa saj je samo trenutek, je tu pa ga ni..

Je že mimo...

Živimo to minuto dihamo..

A čutiš?A čutiš minuto, ki se izteka, pa se zaveda, da je ne bo več nazaj?Pa jo znaš izkoristiti?Kaj res znamo živeti za tisti trenutek...

Ne ne znamo.

Ne vem zakaj, ampak verjetno iz razloga, ker vedno iščemo pravi čas, prelagamo, se zaposlujemo z neumnostmi, ki nam samo odžirajo naše trenutke.

Včeraj sem imela res dober pogovor z Bogdanom, vprašal me je, kaj imamo ljudje na razpolago?

Kaj je edina stvar o kateri odločamo, ki je naša, ki je v tem življenju res naša?

Odgovor se glasi ČAS...

In največja vrednost oz. največji dar, ki ga lahko damo človeku je naš čas..Da damo sebe...Da čas preživimo z ljudmi ki jih cenimo, imamo radi.Pa res delamo tako?Ali z prisiljenim nasmeškom gledamo v svoji dnevni sobi nadležno sosedo ki pije tisto spufano kavo že pol ure?In zraven udriha čez vsakogar ki ga pozna?

Kaj res znamo ravnati s časom?Se ga sploh zavedamo ali nam je nekaj samoumevnega?

Ampak čas beži...beži, hiti..in že ga več ni...

TIK-TAK-TIK-TAK-TIK-TAK

Ga slišiš?Čutiš?

Ne, poglejmo resnici v oči...

Samo vsake toliko časa obstojimo na mestu in si rečemo.O moj bog zakaj zapravljam čas za to in to stvar?In ko se bliža naš rojstni dan ali celo novo leto, pogledamo nazaj in si včasih sami pri sebi rečemo...Pa kako sem bila neumna/neumen! Da sem se zaradi tega tako obremenjeval/a!!

In zaveš se tudi, da si minljiv, ampak, da ne veš koliko časa ti je še ostalo, zaveš se da so nekatere stvari za tabo in da nikoli več ne bodo prišle nazaj.Bom še kdaj skakala gumitvist z prijatteljicami iz vrtca?Nebi rekla

Ali pa bom še kdaj praznovala 17 rojstni dan?Ne nikoli več.

In človek se nekako hoče kar ustaviti in si reči.Ne ne grem več naprej, rad bi ostal tu, na tej točki. Zdaj mi je tako lepo, mlad sem, živim!

Ampak to pač ni mogoče in z nekaterimi stvarmi se je pač treba sprijazniti;)Ampak po drugi starni pa...Z leti in z časom rastemo, se razvijamo...In vsakokrat izvemo nekaj novega, pa čeprav so samo malenkosti...In čas je naš učitelj, naš sovražnik, naš ljubimec in prijatelj.Je vse v enem ampak odvisno z katere plati pogledamo.

In nekako se ne morem odločiti..Oz stopiti na eno stran...Je čas pozitiva ali negativa?

In pred mano sta dve sliki...Dve plati...Bojim se odraslosti..Bojim se vse odgovornosti, mojih samostojnih korakov.Čeprav že sedaj samostojno stopam po moji poti, in nisem v maminem naročju...

Ampak strah me je kaj bo čas prinesel in odnesel.Ali bodo ljudje, ki jih imam neizmerno rada vedno ob meni?Ne najverjetneje ne bodo..In tudi moja mladost bo šla..In šla bodo najstniška leta..Srednja šola...Šlo bo naprej...

Ampak prišle bodo druge stvari, družina, služba, otroci,...

In težko mi je pogledati resnici v oči, da bo šlo naprej, da bodo prišle spremembe.

Ampak vem da kakorkoli se bo že zgodilo se bom v življenju vedno nekako znašla..Namreč če si želiš živeti vedno najdeš pot.....In si rečeš bo že nekako, in res je tako...

Bo že nekako šlo...

Ampak negotovost je vseeno v meni..

Negotovost se zrcali v mojih očeh, ko sedim pred velikansko pečšeno uro, ki odšteva zrna mojega časa.

In tehtam vsako zrno, kako sem ga unovčila...Ene bolje druge malo slabše...

In v glavi je želja, da poskušam najti čimboljši izkoristek za vsako zrno, ki bo še prišlo. 

O občutku ki daje vedeti da te ni tu,Coldplayih in solzah...in gledanju proti vzhodu kdaj se bo prikazalo sonce.

Ali kdo od vas pozna tisti občutek ko nekako misliš da te sploh ni tu.Ko se tvoje oči odprejo v šoku nekega spoznanja, a po drugi strani veš da so samo sanje?Ko si bolj kot vse na svetu želiš kričati...A se glasilke od otopelosti sploh ne morejo oglasiti.

Poznate tiste sanje v katerih je včasih tako lepo da sploh ne želite več nazaj?In poznate mogoče občutek da nekako ne spadate sem?

Se zadaneš z glasbo.Ko poln jeze straha in vedenja nekaterih dejstev privihraš in samo nabiješ Coldplay-e do konca in še naprej...In jočeš...Kričiš?

Poznate občutek ko otrplo ležiš na tleh, travi postelji kjerkoli in z odprtimi očmi čutiš kako odteka vse iz tebe, življenje, veselje bolečina...Ko samo čutiš solzo ki drsi po licu, s tako prekleto intenzivnim občutkom.

Ko si v šoku....Ko bi želel samo ležati in se ne zavedati..Ko imaš poln kufer vsega kar se dogaja.Ljudi ki težijo..Ko si želiš samo teči...Ali preprosto odplavati..

Ko si v glavi poješ....Pesem ki natančno ponazarja tvoje občutke?

Oh brother I can't, I can't get through
I've been trying hard to reach you, cause I don't know what to
do
Oh brother I can't believe it's true
I'm so scared about the future and I wanna talk to you
Oh I wanna talk to you

You can take a picture of something you see
In the future where will I be?
You can climb a ladder up to the sun
Or write a song nobody has sung
Or do something that's never been done

Are you lost or incomplete?
Do you feel like a puzzle, you can't find your missing piece?
Tell me how do you feel?
Well I feel like they're talking in a language I don't speak
And they're talking it to me

So you take a picture of something you see
In the future where will I be?
You can climb a ladder up to the sun
Or write a song nobody has sung
Or do something that's never been done
Do something that's never been done

So you don't know were you're going, and you wanna talk
And you feel like you're going where you've been before
You tell anyone who'll listen but you feel ignored
Nothing's really making any sense at all
Let's talk, let's talk
Let's talk, let's talk
***************************

Poznate občutek ko si preprosto izgubljen...In bi dal vse da bi bil tu nekdo ki bi ti prevedel vse neumnosti ki pozvanjajo v glavi.

Ko že misliš da bi rad preprosto izbrisal vse skupaj..

Ko nekako rabiš drugačne besede kot ti jih govorijo...In čakaš na jih..Ampak od nikoder.

Ampak v sebi dobro veš da si sam kriv...

Ker ne priznaš in te je sram..

Da si samo človek...In se sramuješ svojih solz..

Pa čeprav so tu...

Na tvojem obrazu po že tako dobro znani poti....

Po licu navzdol ob nosu do ustnic..

Kjer dajo okus nekega slanega občutka...

Ki ga čutiš tudi globoko v sebi nekje....

Ampak sam pri sebi vseeno upaš na pozitivo...In v tebi še vedno prepričanje da bodo prišli boljši dnevi.

Zato se obrnem proti vzhodu, sedem na tla in strmim v točko kjer se bi moralo prikazati sonce in pogreti moje srce.

Ne nimam časa za bolečino..čakam na sonce.

Zate...(oz. prekleto)

Preprost vpis, ki pa ga nikoli ne boš prebral.Ker niti ne veš da to pišem jaz.Ker niti ne veš kdo se skriva za tem.

V bistvu lahko le rečem da te na nek način ne maram.Da ti zamerim, sem jezna nate, ampak vse to le posledično izhaja iz tega, da sem jezna sama nase.Ker še vedno sama sebi pustim, da imaš takšen vpliv name.In jezna sem nase ker govorim neumnosti kadar slišimtvoj glas.In jezna ker se vedno izgubim..In me nese v vrtincu in samo vrti vrti...

Veš, pravim da ne verjamem v ljubezen, da je laž, lažna projekcija...Ampak v bistvu sem na skrit, tih neviden način še vedno zaljubljena vate.In tu je razlog zakaj odrivam druge stran in razlog zakaj ne maram bližine drugega fanta.V bistvu te je preprosto preveč v meni..veliko preveč..

In moje srce ...polovica ga manjka, veš pri tebi je.In kaj naj samo z polovico??

Tako prekleto sem jezna!!

Prekleto kako mi lahko razburkaš življenje samo z enim klicem??Prekleto!

Nočem spet čez vse še enkrat...Prekleto in nočem da me zanese, da spet prestopim mejo..

Ker tako sladko zveni..tako sladko.Ampak kaj če je laž??

In zakaj prekleto sem napisala ta prekleti sms!Zakaj prekleto mi je A. povedal da si tu!In zakaj prekleto...

Prekleto.

In sedaj je kar je.Ne ne pretiravam.Še vedno te slišim, tvoj smeh in...Prekleto.

Tako kot včasih, in usta samo v nasmeh..Uro in pol nasmeha..Nasmeha da že bolijo lica od tiste sladke bolečine.Ko se smejim v telefon in ti govorim"Ne morem se več smejati!!"..A nasmeh je tu..Kot so prisotni žarki sonca, tega pač ne more nič spremeniti.

In sovražim da sonce pri meni posije tako redko..Ampak ko je tu, vse se razsvetli ni več teme...In počutim se pravzaprav srečno, veš...

Ampak kaj ko se na nek način bojim, da bodo tudi žaki šli..in spet bo tako sivo.In spet si bom dopovedovala.Pa saj ne rabim fanta.In karala kolegice ki mi bodo predstavljale kolege...

Prekleto!Zakaj ne morem priznati...RADA TE IMAM!

Še vedno...Od nekdaj...In preklinjam sebe, druge,čas prostor....preklinjam da nikoli ni bilo prave priložnosti.In preklinjam da ravno ti.In preklinjam da ne morem biti močna, da ne morem biti prijetna, da te ne morem začarat, da te ne morem zmesti...Da ne morem...

Nisi tak kot drugi.In nekako ne morem reči lepe besede..Prekleto...Morem zbadati..Moram!!!In se smejati tvoji navidezni jezi.

Res je nimam sreče..In prekleto če me kdo vpraša kaj si v tem trenutku najbolj najbolj želim..Je to, da pozabim na vse skupaj..In vem da sem sebična in vem da samo bežim..Ampak prekleto..Samo en pogovor!

In sem vsa iz sebe...SAMO POMISLIM NATE, NA POGOVOR...MRAVLJINCI, NASMEH...VSE DLAKE POKONCI..!!!

Prosim..prosim..prosim....ne počni mi tega..ne ne ne počni...Bog toliko mi pomeniš a hkrati nič.

In sama sebi najedam ker sem neumna..In ker te imam rada..In preklinjam samo sebe ker se tako bojim vsega tega.

Ampak izgleda da so stvari s katerimi se moram sprrijazniti...

Tu si.

In najverjetneje boš tudi ostal..

Navsezadnje prve ljubezni nikoli ne umrejo..

Prav tako kot prvi poljubi ne..

Oprosti ker ne morem priznati, oprosti ker sem strahopetna in oprosti ker tu ne vidim priložnosti..Res je ne...Vsaj ne zdaj.Predaleč si a vseeno tako blizu, v mojem srcu.Toliko bi ti rada povedala..Tako bi ti rada rekla v obraz vse to kar sem napisala tako rada bi preprosto, samo stopila do tebe te objela in rekla..Rada te imam...

Ampak izgleda da je treba počakati...Da pride pravi čas.

In če obstaja čas za naju, bo prišel...

Mogoče pa bova odšla naprej v življenje z sladkimi spomini na leta ko smo bili še otroci in sladka najstniška lovljenja ki mi sedaj burkajo življenje...

Nevem zakaj sem to objavila..Ampak saj je vseeno, nihče ne ve kdo si..

No skoraj nihče.

In kdor je tole prebral...Hvala ti, olajšala sem si dušo.