Konec leta 1942 je prinesel zaveznikom v drugi svetovni vojni težko pričakovani preobrat. Angleži so Nemce pošteno nabutali pri El Alameinu v Severni Afriki, Sovjeti so v stalingrajskem kotlu davili von Paulusovo hirajočo 6. armado in volčja krdela podmornic na Atlantiku so morala pred premočjo vedno večkrat stisniti rep med noge ter odjavkati v globine. A kljub kratkemu oddihu je bilo kristalno jasno, da bo treba po zmago oditi naravnost v Berlin, kajti Hitler je bil kljub porazom še vedno prepričan, da je glavni frajer na celini.
Britanci so že od neslavnega umika iz Dunkerqua trkali Nemcem na vrata s komandosi, da bi jim kratili spanec. Prvi večji poseg so, malo zavoljo želje po izkušnjah, malo vsled Stalinove zahteve po pomoči, izvedli avgusta 1942 pri Dieppu ob Rokavskem prelivu. In se krvavo opekli, saj so jih Nemci do popoldneva vrgli v morje. Postalo je jasno, da je tovrstno lokalno žokanje le recept za polom. Precej več uspeha so dosegli v navezi z Američani novembra istega leta v operaciji Torch (Bakla) - velikem izkrcanju v Maroku in Alžiriji, za nemškimi črtami v Afriki. To je bilo prvo izkrcanje takega obsega in je, prinesoč obilico izkušenj, obenem zapečatilo usodo sil osi v Afriki. Tako so se lahko zavezniki osredotočili na evropsko celino.

Sovjeti so na vzhodu poskrbeli, da ni bilo Nemcem nikoli dolgčas, toda Stalin je želel od Zahoda pomoč z odprtjem druge fronte.

Britanci so že dolgo pestovali misel na velik napad na jug stare celine, bodisi na Italijo, bodisi na Grčijo, v tako imenovani 'mehki trebuh Evrope'. Churchill je bil s to mislijo povsem obseden, saj je menil, da bo tako zavezniških žrtev manj in da bo Zahodna Evropa bo manj opustošena. Istočasno so ga začenjale skrbeti Stalinove grabežljive roke in je hotel pred njimi zavarovati vsaj Balkan. Američani so imeli pak na položaj povsem svoje poglede. Ker so bili daleč od doma in posedovali veliko gorjačo, jim je bilo ljubše, ako bi Nemce požgečkali direktno v Franciji ali celo kje bliže Nemčiji in vojno čimhitreje pripeljali do konca. Na konferenci v Casablanci januarja 1943 je Churchill tudi s podporo ameriškega generala Eisenhowerja, poveljnika zavezniških čet v Sredozemlju, uspel doseči izkrcanje na Sicilijo, brž ko bodo sile osi spodili iz Afrike. Vendar je moral Američanom vseskozi zagotavljati, da mu je zahodna fronta glavna briga. No, Čezlužci mu niso verjeli in Eisenhower je dobil navodila, naj drži Britance na povodcu, da ne bodo kam zbezljali. Američani so bili celo tako svojeglavi, da se sredi tega leta sploh niso mogli odločiti, kaj storiti v Sredozemlju v primeru uspešnega napada na Sicilijo. Tamkajšnja potepanja bi močno vplivala na priprave napada na zahodu, predvsem zmanjšala dotok jenkijev v Anglijo in porabila dragocene izkrcevalne ladje, ki pač niso rasle na drevesih. Naposled je skupni štab poveljnikov privolil v možnost izkrcanja v Italiji, a le, če bi to koristilo položaju na zahodu, kar je pomenilo katapultiranje Italije iz vojne in vezanje čimvečje količine nemških sil. Američani so v zameno dobili okvirni datum invazije na zahodu, ki je postal 1. maj 1944, operacija pa je dobila kodno ime Overlord (Gospodar). Izkrcanje na Siciliji julija 1943 je sicer potekalo gladko in postreglo s še več koristnimi podatki za načrtovalce Overlorda.
Slednji so se zbrali že takoj po srečanju v Casablanci pod vodstvom generalporočnika sira Fredericka Morgana. Dasiravno so si bili Britanci in Američani zaradi znanih sporov vseskozi v laseh, so se naloge lotili nadvse temeljito in obdelali vse, od načrtovanja kraja invazije do takih podrobnosti, kot je zaloga kondomov, s katerimi so vojaki zatesnili puškino cev, a so lahko v sili še vedno streljali. Na razpolago so imeli izjemno količino podatkov; tam od leta 1942 so namreč vsak košček obale ob prelivu natančno pregledovali iz letal, motornih čolnov in mini podmornic. Potapljači, komandosi in padalci so se mnogokrat izkrcali, da bi dognali natančno lego plitvin in čeri ter odnašali domov vzorce peska, da bi preučili, kje tla zdržijo tanke. Mnogo podatkov je

Šopek poveljujočih zaveznikov. Od desne proti levi sedijo Monty, Eisenhower in Tedder, njegov namestnik.

prispevalo francosko odporniško gibanje, ki je imelo samo ob obali Normandije več kot dvesto parov oči. Nemci kljub povratnemu nasilju in izselitvi velikega števila ljudi z obalnega območja niso uspeli pretrgati toka podatkov in so lahko le jezno streljali na golobe pismonoše, leteče čez preliv. Tehnične podatke so predelovali pod vodstvom dekana z oxfordske univerze Fredericka Dona; sicer je bil Overlord ena redkih operacij, kjer so imeli znanstveniki prevladujočo besedo nad vojaki.
Na izbiro kraja izkrcanja je v prvi vrsti vplival doseg letal iz britanskih letališč, ki je izključil Norveško in Biskajski zaliv. Pas de Calais se je ponujal zaradi bližine, kar bi močno olajšalo mornariški del operacije, po drugi strani pa so napadalci potrebovali za dovoz zalog večja pristanišča, ki so bila le v Normandiji. Iz Dieppa so se Britanci obenem naučili, da je frontalen napad na pristaniško mesto zaradi utrjene obrambe samomor. Končna odločitev je padla po pregledu nemške obrambe, ki je v območju Pas de Calaisa nagrmadila impresivno količino utrdb, medtem ko je bila v Normandiji šibkejša.
Britance so zaradi navidez močnih nemških sil ob obali sredi leta 1943 že grizli dvomi, kar so Američani kojci razumeli kot prikrito podporo sredozemskim pustolovščinam. Da bi bila mera polna, so se rodovi vojske venomer drezali; posebej so najedali v strateškem letalstvu, kjer so 'bombniški baroni' menili, da invazija sploh ni potrebna, ker da lahko z bombardiranjem Nemčijo zravnajo z zemljo. Zatorej o posojanju letal v namene invazije niso hoteli niti slišati. Malodušje in trenja v poveljstvu ter med načrtovalci, ki so resno ogrozila izvedbo projekta, je naposled konec junija odpihnil lord Mountbatten, ki je na posebnem srečanju zgladil spore in predlagal nekatere tehnične rešitve, denimo pristanišča Mullberry in naftovod Pluton (cev od Anglije do Francije). Invazija je šele s tem postala resna opcija. A sporov glede Sredozemlja še ni bilo konec, ker so Američani na svojo roko napravili načrte za izkrcanje v južni Franciji, kajpak s sredozemskimi enotami. Najprej so potegnili kratko, saj je Italija po zasedbi Sicilije ponudila kapitulacijo in izkrcanje na škornju je bila logična poteza. Toda Nemci so stvari jadrno vzeli v svoje roke in feldmaršal Kesselring je Italijo spremenil v trdnjavo, zaradi česar so zavezniki nujno potrebovali več enot, to pa je zopet razplamtelo spore. Šele na konferenci v Teheranu novembra 1943 sta Roosevelt in Stalin soglasno zatrla Churchillove sanje o Balkanu, kajpak na silno Stalinovo veselje. Sovjeti so tako vzhodno Evropo osvobodili sami in jo imeli osvobojeno še pol stoletja.

Atlantski zid
Takole strašno moč rišoča propaganda je prikrivala dejstvo, da so imeli Nemci tovrstnih, v utrdbah zavarovanih težkih topov razmeroma malo, v Normandiji denimo le sedemindvajset. Za utrdbe in ovire so Nemci zagonili več kot 17 milijonov kubičnih metrov betona in 1,2 milijona ton jekla; slednjega so mnogokrat napaberkovali v francoskih in češkoslovaških utrdbah, ki so bile uperjene proti njim. A ne le jekla, tudi topove, kar je povzročilo težave z oskrbo, saj so v Normandiji potrebovali strelivo za topove nič manj kot osemindvajsetih različnih kalibrov. Nemci so se nadalje ubadali s pomanjkanjem vozil, zato so po vsej Franciji naropali vse z več kot dvema kolesoma. Tako je denimo 6. padalski polk imel sedemdeset tovornjakov, od tega jih je bilo petdeset različnega tipa.

Izkrcevalni onegaji
'Vsi višji častniki vam bodo našteli štiri reči, ki so bile življenjsko pomembne za naše uspehe v Afriki in Evropi: buldožer, džip, dvaipoltonski tovornjak ter transportno letalo C47. In, zanimivo, nobena med njimi ni bila namenjena boju.' Te besede generala Eisenhowerja lepo ponazarjajo pomen vseh naprav, ki so omogočale bojnim enotam, da sploh podkurijo sovražniku. Invazija kot še posebno težavna operacija pa je zahtevala tudi kak čudnejšejši gizmo. Eden takih je bilo umetno pristanišče Mulberry (murva), sestavljeno iz več kot sto betonskih in jeklenih blokov. Ti so tvorili zasilni pomol za transportne ladje, dočim je valolom predstavljala skupina nasedlih odsluženih ladij. Za oskrbo z nafto so razvili podmorski naftovod pluton, ki pa jim je povzročal precej težav. Zelo dragocene so bile velike izkrcevalne ladje LST, ki so nosile večdeset tankov. Manjše LCT so lahko prevažale od tri do pet tankov in imele ugrez komaj en meter. Pehota je jurišala iz večjih LCI in manjših LCA. Najbolj strah vzbujajoče so bile LCT(R), na katere so namontirali 1800 raket, ki jih je bilo moč izstreliti v pol minute in z njimi izbrisati sovražnikove postojanke. Posebej so se posvetili podpori pehoti v boju proti utrjenim postojankam in udejanjili družino tankov, ki so po njihovem projektantu, generalmajorju siru Percyju Hobartu, dobile vzdevek Hobartove norčije. Med njimi so bili amfibijski tank sherman DD (duplex drive - na sliki), uničevalec min 'crab', plamenometalec 'crocodile', 'petard' z možnarjem za uničevanje bunkerjev in AVRE, ki je na premehkem terenu pred seboj polagal posebno podlago ter mašil jarke z bruni.

Protiobveščevalne operacije
Zavezniki so sprožili obsežne projekte, s katerimi so želeli Nemce zavesti glede kraja operacije. Tako so britanski agenti na začetku leta 1944 v nevtralnih deželah pokupili večino zemljevidov Pas de Calaisa. Prave zemljevide, ki so jih vojaki uporabljali v akciji, so nato natisnili sami. V morje blizu Španije so vrgli truplo častnika, ki je imel v torbi načrte za invazijo pri Pas de Calaisu. Naplavilo ga je na obalo, kjer so se načrtov polastili Nemci. Še skrbneje izpeljana akcija je vključevala v Afriki zajetega nemškega generala Cramerja, ki so ga zaradi bolezni nameravali zamenjati za svoje ujetnike. Predtem so ga popeljali na formalni pogovor v London in se 'pomotoma' razgovorili o izkrcanju pri Pas de Calaisu, medtem ko je mogel iz letala videti v jugozahodni Angliji in okolici Londona nakopičene zaloge orožja, ki so bile pravzaprav makete.

Druga svetovna vojna je bila vojna zgodovinskih presežnikov, tako v smislu izgubljenih človeških življenj kot uničenja najrazličnejših kulturno-zgodovinskih znamenitosti, gospodarskega potenciala ter vojaškega materiala. V šestih letih velike vojne so nekateri posamezniki izkazali nepojmljivo brezumje, sovraštvo in naravnost živalsko slo po ubijanju, spet drugi neizmerljiv pogum in požrtvovalnost, vsi po vrsti pa so spisali eno najmračnejših poglavij človekove zgodovine. V tistem času se je odvilo mnogo velikih, legendarnih bitk, o katerih lahko še danes govorimo v presežnikih. Bitka pri Kursku (5. - 17. julij, 1943), slovit tankovski spopad, je ena odnjih.

Pomoč v Afriko
Za boljše razumevanje vzrokov, ki so vodili v poraz rajhovske Nemčije v Sovjetski zvezi, se je treba vrniti nekoliko nazaj v začetna leta velike vojne, v čas, ko so Nemci še povsod zmagovali in imeli dovolj vojaških sil za odpiranje novih in novih žarišč. Natančneje, velik vpliv na izid vojne na vzhodni fronti je imela pustolovščina na južnem delu Sredozemskega morja, v severni Afriki, ki je ob vrhuncu bojevanja potekala celo sočasno z napadom na Sovjetsko zvezo, na

Junak nemške vojske v Afriki je bil puščavski lisjak, feldmaršal Erwin Rommel, eden najsposobnejših strategov druge svetovne vojne.

dve veliki fronti razdeljena nemška moč pa je bila seveda bistveno oslabljena. Spor v Afriki, enega od velikih poglavij druge svetovne vojne, so pravzaprav sprožili Italijani. Ko se je vsesvetovni spopad začel, so Britanci v Egiptu zbrali dokaj veliko vojaško silo, ki so jo poimenovali 'armada na Nilu' in kateri je poveljeval enooki general sir Archibald Wavell. V resnici je bil gospod dokaj sposoben vojaški strateg in izreden pogajalec, čeprav mu zgodovinarji ne pripisujejo pretiranega pomena. S prihodom britanskih sil je Egipt, predvsem prestolnica Kairo, postal središče obveščevalnih dejavnosti vseh sprtih strani. Vohuni so se srečevali na družabnih dogodkih, resnične in lažne informacije so vsakodnevno izmenjevale strani in navidezno razkošje in mir sta varljivo vplivala na tamkajšnje ljudi. Vojna je bila nevarno blizu, česar se velika mešanica ras, narodov in prepričanj sploh ni zavedala. V Kairu so med drugim zasnovali znameniti pohod polkovnika Orda Wingata proti Italijanom, ki je v Etiopiji na prestol vrnil Haile Selassija; iz Kaira sta poletela britanska specialca, doskočila s padali na Kreto in tam drzno ugrabila nemškega poveljujočega oficirja; iz Kaira so organizirali zasedbo italijanske Somalije in strateško pomembne Eritreje na Rdečem morju. Tudi pregon nemških simpatizerjev iz Irana, Sirije, Iraka in Libanona lahko pripišemo Britancem v Kairu, takisto zasedbe Madagaskarja, Tripolitanije in Dodekaneza.
Najbolj so bili zaradi britanskih dejavnosti v Afriki strateško prizadeti Italijani, zato je Mussolini odločil, da si mora Italija povrniti nekdanja vplivna območja in obenem škorenj razširiti na ves jugovzhodni del Sredozemskega morja. Septembra 1940 je tako maršal Rodolfo Graziani z močnimi silami iz Libije prodrl globoko v Egipt in naslednje tri mesece je kazalo, da se bodo Italijani sprehodili čez državo, saj kakšnega večjega odpora britanskih sil ni bilo. Decembra pa se je v resnici začelo. Poprej omenjeni general Wavell je izdelal genialni načrt, ki ga je izpeljal s precej manjšimi silami od italijanskih. Italijane je pognal nazaj v Libijo in zabeležil prvo veliko zmago. V tistem času je zaradi grškega odpora neslavno propadla italijanska

Vojno v Afriki je začel Mussolini, ki je svoje osvajalske apetite najprej uspešno potešil v bojih s slabo oboroženimi beduini. Šele pri Britancih si je polomil zobe.

ofenziva na Grčijo in zmeda v njihovem glavnem štabu je bila popolna. To je znova izkoristil prav Wavell, ki se je odločil za sunek v Libijo. Slabo vodenim italijanskim silam je iztrgal vrsto utrdb in veliko količino vojaškega materiala, zajel je kar 130.000 mož z rdečebradim generalom Bergonzolijem vred in se ustavil šele globoko na libijskem ozemlju.
In kot se v resničnem življenju dostikrat pripeti, je ponižani Mussolini na pomoč poklical 'velikega brata'. Hitler je takrat sicer vso svojo pozornost osredotočal na Evropo, vendar pomoči strateškemu zavezniku ni odklonil. V Afriko je poslal svoj Fliegerkorps X, da bi okrepil delovanje italijanskega letalstva, in nemški oklepni korpus, ki mu je poveljeval eden najsposobnejših generalov druge svetovne vojne, Erwin Rommel. Rommel, Hitlerjev ljubljenec vse do zarote proti führerju, ko je bil prisiljen storiti samomor, je bil bister in bojevit poveljnik, ki je iz svojega tanka vedno poveljeval v prvih bojnih vrstah, kar je nemškim vojakom oklepnega 'Afrika Korps' močno dvigovalo moralo. Zaradi kasnejših vojaških uspehov v Afriki si je pridobil vzdevek 'puščavski lisjak' in čin feldmaršala, užival pa je tudi izjemno spoštovanje pri nasprotniku.
Rommel je ofenzivo začel 24. marca 1941, le nekaj tednov preden je Hitler osvojil Balkan. Nemške enote so bile iz povsem drugačnega testa kot italijanske. Britance je presenetil, vdrl v Libijo in Egipt ter pustil za seboj le osamljeno, a neosvojeno britansko trdnjavo, libijsko pristanišče Tobruk. Iz Sicilije je Luftwaffe obenem pričela napadati Aleksandrijo, Port Said in Suez ter tako odrezala glavno oskrbovalno pot generalu Wavellu. Vendar pa je Rommlov udarec kmalu izgubil zagon, saj so bile nemške ofenzivne sile razdrobljene na Evropo in Afriko, dočim so Britanci trmasto vztrajali v Tobruku in s strateško pomembne Malte tolkli po nemških oskrbovalnih konvojih, tako da je Afrika Korps ostajal brez potrebnega vojaškega materiala, goriva, vode, zdravil in hrane. Vse poletje in jesen 1941 so britanske ladje iz Aleksandrije navkljub velikim izgubam oskrbovale Tobruk in ga držale pri življenju, fronta pa je nihala zdaj sem, zdaj tja. Malo pred tem je Chruchill generala Wavella poslal na dopust v Indijo in vrhovni poveljnik britanskih enot je postal general sir Claude Auchinleck. Hitler in Mussolini sta si bila edina, da mora za končni uspeh najprej pasti Malta, zato sta se dogovorila za amfibijski in padalski napad na otok; operacija je dobila ime 'Herkul'. A spomladi 1942 je naposled klonil Tobruk in akcijo so odpovedali, kar je bila daljnosežna napaka. Sile, določene za napad, so poslali Rommlu, oskrba Afrika Korpsa pa je še naprej ostala omejena zaradi Malte.

Tiger
Glavnino nemških oklepnih sil sta v bitki pri Kursku predstavljala srednjetežki tank panter s topom kalibra 75 mm in težki tiger s topom kalibra 88 mm. Zlasti slednji je legendarno ime druge svetovne vojne, saj je vzbujal strah in trepet med nasprotniki, čeprav se pri Kursku ni obnesel. Prvega tigra sta zasnovala Henschel in Porsche, Hitlerju pa so ga predstavili na njegov triinpetdeseti rojstni dan, 20. aprila leta 1942. Vojska je tank naročila in Panzerkampfwagen VI Ausf E Tiger (Sd Kfz181) je nastopil svojo življensko pot. Vzporedno z osnovnim modelom je Porsche razvil močnejšo različico, ki so ji kasneje nadeli ime elefant. Do sredine avgusta istega leta so vojski izdobavili prve štiri izgotovljene tigre, ki so 29. avgusta prispeli v armadno skupino Sever pri Leningradu. Prvi teden septembra je tiger doživel ognjeni krst. Od julija 1942 do avgusta 1944 so tigra I. izdelovali v tovarni Henschel Wegmann v Kasslu in napravili 1.357 tankov. Izdelava enega je Nemčijo stala 250.000 rajhovskih mark. Tiger I. je tehtal 57 ton, imel je menjalnik Olvar s hidravlično sklopko (osem prestav za vožnjo naprej ter štiri za vzvratno), poganjal pa ga je 23.000-kubični Maybachov motor V12 (z valji pod kotom šestdeset stopinj) z oznako HL210 P45 (kasneje so nameščali verzijo HL230 P45), ki je zmogel največjo moč 700 KM, kar je zadostovalo za najvišjo hitrost 45,4 km/h. Poraba plinskega olja je znašala kar 270 litrov na sto kilometrov poti. Posebej močan je bil njegov oklep, Nemci so v ta namen uporabili od 25 do 120 milimetrov debele jeklene oplate. Oborožitev so sestavljali močan 88-milimetrski top (L/56 KwK), ki je lahko uničil najtežje sovražne tanke, in dve strojnici kalibra 7.92 mm z oznako MG34. V tanku je bilo shranjenih dvaindevetdeset 10,2-kilogramskih granat, ki so s hitrostjo 773 metra/sekundo letele do 4,5 kilometra daleč. Prostora je bilo za pet ljudi: komandir, voznik, strelec, radiooperater, polnilec topa.

T-34
Bolj kot težki tanki so se pri Sovjetih proslavili srednjetežki. Brez dvoma je najpomembnejši ruski tank druge svetovne vojne T-34. Začeli so ga izdelovati leta 1940, sprva pa je ta 5,9 metra dolgi konzervnik tehtal 26,8 tone. Poganjal ga je dizelski stroj z močjo 500 KM, kar je bilo dovolj za najvišjo hitrost 55 km/h. Oklep je bil debel od 40 do 52 milimetrov, za oborožitev je imel 76-milimetrski top (L 11) in dve strojnici kalibra 7,62 mm. V posadki so bili štirje možje. T-34 so Sovjeti izdelovali do konca vojne, z leti pa je pridobival na teži (kasnejši primerki so tehtali do 31 ton), dobil boljši oklep (do 70 mm debeline), večjo posodo za gorivo (namesto tristo kilometrov poti je z eno polnitvijo prevozil 465 km) in izboljšave motorja. Nekaterim različicam so namesto ene od strojnic dodali bljuvalnik plamena. Največja kakovost tega tanka se je poleg dobrih voznih in bojnih lastnosti ter zanesljivosti kazala v preprostem vzdrževanju in poceni, hitri proizvodnji. Samo do konca leta 1944 so Sovjeti namreč izdelali blizu 35.000 teh tankov in Nemci jim v tem pogledu s svojo proizvodnjo niso segli do gležnjev.

Raketni arzenal in čudežna orožja
V2 ni bila edina sodobna raketa v posesti tretjega rajha. Tik pred koncem vojne so si konstruktorji mrzlično prizadevali dokončati celo skupino orožij, ki bi v širši uporabi kaj lahko pošteno naluknjala zavezniške bombniške jate, ki so vsakodnevno piknikirale nad Nemčijo. Nemci so jim nameravali podkuriti z naprednimi vodljivimi protiletalskimi raketami, kar bi jim lahko omogočilo že le nekajmesečno podaljšanje vojne. Raketa wasserfall C-2 (slap) je bila po obliki podobna V2 in se je usmerjala na vroče izpušne pline težkih bombnikov. Stokilogramska bojna konica bi zmlela vsak bombnik, vendar so težave z usmerjanjem dovolj zavlekle začetek množične proizvodnje, tako da so načrti spodleteli. Podobno je bilo z raketama rheintochter (hči Rena) in schmetterling (metulj), ki sta bili po obliki že zelo podobni modernim protiletalskim raketam in sta iskali pot potom radijskih valov. Po več desetih izstreljenih prototipih sta bili obe skorajda pripravljeni na množično proizvodno, a ju je ujel konec vojne. Raketa enzian E-1 je igrala na drugo struno - s svojo petstokilogramsko bojno glavo naj bi sejala opustošenje med gostimi bombniškimi jatami.
Že 1944 je preizkuse uspešno prestala tudi X-4, prva vodljiva raketa zrak-zrak (za boj med letali), ki jo je bilo moč voditi po žici. Letalci so nad žico vihali nos, saj je omejevala akrobacije v zraku, zato so se inženirji vrgli v razvoj radijskega vodenja, ko so jim na vrata potrkali zavezniki. Zato pa se je žičnata verzija odlično obnesla proti oklepnikom in nastala je stokilogramska X-7, prva vodljiva protioklepna raketa, predhodnica današnjih modernih protioklepnih orožij - ki pa je prav tako niso uspeli uporabiti. Nemci držijo primat tudi pri nekaterih drugih predhodnikih današnjih pametnih orožij, kot so denimo pametne bombe. Fritz-X je bila radijsko vodena bomba, ki so jo prvič uporabili 9. septembra 1943, ko so z njimi po kapitulaciji Italije napadli umikajočo se italijansko vojno floto. Potopili so bojno ladjo Roma in kasneje še nekaj zavezniških ladij. Le pomanjkanje letalske premoči jim je preprečilo obsežnejšo uporabo te prve vodljive bombe v boju. HS-293 je bila prva vodljiva raketa zrak-zemlja in je takisto uporabljala radijsko vodenje, vendar je bil nosilni bombnik lahka tarča, ker je zahtevala raven let. Vojna se je končala, preden jim je uspelo v raketo vdelati televizijsko kamero.
Nemci so bili od nekdaj znani po izjemnih dosežkih pri konstruiranju težkega topništva in tretje maščevalno orožje, V3, je bilo pravzaprav top zelo dolgega dosega. Slednjega so zagotovili z več zaporednimi pogonskimi komorami, ki so bile pod kotom postavljene ob topovski cevi. Ko je granata prišla mimo, se je smodnik sprožil in z zaporednimi eksplozijami so posebne krilate granate lahko letele do 170 km daleč. Prvo baterijo petih topov blizu Kiela so zavezniki našli in zbombardirali, preden je izstrelila eno samo granato proti Londonu. Druga baterija dveh topov je januarja 1945 izstrelila par granat proti Luxemburgu in Antwerpnu in povzročila nekaj zmede zaradi presenečenja, nakar jo je posadka uničila, ker so bili zavezniki že za ovinkom.
Obstaja še nemalo govoric o množici čudežnih orožij, od sončnih topov do ledenih bomb, ki so bržkone ostala zgolj na papirju ali celo samo v glavah norih znanstvenikov. So pa inženirji delali resne poskuse z zvočnimi in zračnimi topovi. Zvočni top je sestavljala velika, v premeru tri metre velika parabolična antena, ki je usmerjala zvok miniaturnih eksplozij, s katerim naj bi onesposabljali živo silo. Dlje od poskusov na živini menda niso prišli. Zračni top naj bi eksplozije vodika in kisika pretvarjal v močan curek zraka in uničeval bombnike, vendar jim kaj več kot lesene deske na sto metrov daleč ni uspelo zlomiti. Zapisi obstajajo tudi glede raketnih nahrbtnikov, s katerimi so želeli Nemci pehoti omogočiti hiter prehod čez ovire na bojišču. Koliko nesrečnih duš je pri testiranju tega gizma poletelo za vekomaj, ni znano.

Vsi poznamo atomsko bombo. Njen odvrg je končal drugo svetovno in sprožil hladno vojno, ki s premori pravzaprav traja še danes. Kakor se že čudno sliši, je njena strahotna rušilna sposobnost tisti element, ki nam je v resnici prinesel dokajšen mir in odmaknil grožnjo svetovnega spopada. Resda smo morali v slabih šestih desetletjih preživeti nešteto lokalnih spopadov, kjer so se velesile merile na tujih igriščih, a hvalabogu nikoli nismo doživeli atomske zime. Neverjetno, kaj je postorila preprosta enačba E = mc2. A malokdo pozna zakulisje tega najbolj razvpitega orožja za masovno uničenje, kar si ga je izmislil človek. Bi želeli izvedeti kaj več?
Jedrska grožnja je od dni, ko so ga spočeli, prehodila dolgo pot. Danes je lahko z nuklearno polnitvijo opremljeno praktično vsako večje orožje, bomba je le najbolj klasična oblika. V zadnjem času največjo skrb predstavljajo medcelinski izstrelki, dočim velesile poznajo še rakete kratkega in srednjega dosega, ki jih je moč izstreljevati iz letal ali podmornic. V ta okvir lahko takisto štejemo naboje iz osiromašenega urana, ki jih uporabljajo različne veje ameriške vojske (navsezadnje so radioaktivni!) in jedrske elektrarne 'kratkega in srednjega dosega' a la Černobil (smešna fora ameriške administracije, ki se je ob katastrofi privoščljivo posmehovala 'ruskim talnim raketam'), dočim je jugoslovanska soldateska njega dni bojda skušala izdelati atomsko protipehotno mino. V veliko in srečno jedrsko družino prištevamo tudi termonuklearna (vodikova) orožja, ki so hkrati najmočnejši vir energije, kar jih poznamo. Energije, ki je žal (še) ne znamo krotiti. Energije, ki daje življenje našemu planetu - in ki nas lahko uniči.

Naše Sonce. Tisto, kar je omogočilo življenje organizmov na nepomembnem modrem planetku, je v resnici velikanska vodikova bomba, ki gori že milijarde let. Kako in zakaj deluje? Delovanje atomske bombe omogoča grda lastnost nekaterih radioaktivnih izotopov: ti skrajno radi razpadejo, ako jih kdo ali kaj ustrezno spodbode. Vzemimo za primer najbolj znani radioaktivni izotop, uran 235, ki ga uporabljajo za pogonsko gorivo v Krhkem (ni zatipkanost, marveč Qjev morbidni smisel za humor). Za razliko od svojega bratca, naravnega urana 238, ki je dokaj stabilna zadeva, deluje U-235 kot skrajno negotova zakonska zveza. Za njegov razpad je dovolj en sam nevtron, ki trešči v jedro. Novonastali uran 236 ima vsega poln kufer, zato razpade na dva nova elementa - barij in kripton. Ob tem se sprosti energija in še dva ali trije nevtroni. Slednji z veseljem butnejo v nova uranova jedra in ponovijo vajo. Temu kunštno rečemo verižna reakcija. Stvar teče tako dolgo, dokler imajo nevtroni kam treskati. Ker se vsak cikel zgodi približno v milijoninki sekunde, lahko hitro preračunate, da do konca verižne reakcije poteče le nekaj milisekund - v vsaki tisočinki razpade dva do trikrat toliko atomov kot v prejšnjem ciklu, ob tem pa oddajo velikansko količino energije. ň Dovolj je en nevtron, da nestabilno jedro urana 235 poči kot nedolžna ritka. Ob tem se sprosti energija in dva ali trije novi nevtroni, ki z veseljem treščijo v ostala, nič hudega sluteča uranova jedra. Posledica vsega tega je atomska eksplozija, ki uničuje na tri načine. Prvi je vročina ob eksploziji. Ta je nekako samo po sebi umevna. Drugi je udarni val, ki potuje koncentrično iz središča. Ker v središču eksplozije nastane podtlak, se udarni val vrne in počisti še tisto, česar ni podrl v prvem poskusu. Tretji učinek je radioaktivno sevanje. No, morda bi si kdo drznil pomišljati, odkod ta silna moč, češ, saj je masa produktov, barija in kriptona, enaka masi urana 235 in nevtrona. Že, a energija, ki se sprosti, je energija, ki je med sabo vezala protone in nevtrone v uranovem jedru. Hkrati je dokazano, da se skupna masa proiz Oddajnik nevtronov in pomemben del jedrskega detonatorja, kritronska žarnica, velika le za noht. Poleg nje košček staljene kamnine s prizorišča prve atomske eksplozije v Novi Mehiki. vodov ob eksploziji v resnici zmanjša za okoli gram pri kilogramu. Po slavni Einsteinovi enačbi, ki pravi, da je energija enaka zmnožku mase in kvadratu svetlobne hitrosti, vidimo, da se en gram mase pretvori v 90 milijonov džulov energije. Za primerjavo: količina zadošča, da segrejemo 215 kilogramov ledu do vrelišča. Drugi faktor, ki odloča o tem, da pride do verižne reakcije, je kritična masa. Ako je urana premalo, nevtroni sekajo v prazno in veriga zamre. Kritična masa je tista količina jedrskega materiala, ob katerem se reakcija ohrani, za atomsko bombo pa potrebujemo še kanček več - superkritično maso. V primeru urana je to žogica s premerom desetih centimetrov. Osnovni princip sestave atomske bombe je tako na prvi pogled jasen celo neukemu kmetu: potrebujemo dva kosa urana 235, ki bosta skupaj sestavila kritično maso. V primernem trenutku ju treščimo skupaj in BUM!. Natanko tako je deloval Fantiček, 'Little Boy', ki so ga 1945 ruknili na Hirošimo. Eksplozivni naboj je pognal polovico urana proti drugi polovici in sila udarca je sprožila majhen oddajnik nevtronov, ki je začel verižno reakcijo. Shema delovanja prve atomske bombe. Klasični eksploziv je skupaj pognal uranovi polobli, ki ju je detonator potem vžgal. Ko je sproščena energija presegla silo oklepa bombe, jo je razneslo. A tu so se znanstveniki srečali z drugo težavo. Urana 235 je v naravni obliki zelo malo, manj kot odstotek. Uran 238 (devetindevetdeset odstotkov naravnih zalog urana) pa za njihove potrebe ni primeren, ker nima fisijskih lastnosti. Pričeli so iskati nove rešitve in iznašli plutonij. Tega na našem planetu ni (najnovejše raziskave potrjujejo, da ga je moč najti v uranovi rudi, a le v sledovih), zato so ga naredili. Ima lepo lastnost, da je skrajno podvržen fisiji, celo tako zelo, da se cepi sam od sebe. Temu rečemo, da atomska bomba 'zataji' - sprosti krepko manjšo energijo od načrtovane. Nezaželeno dejanje so morali preprečiti, zato so izdelali sodobnejši sistem. Plutonij so oblikovali v luknjičavo kroglo (kot gobice za brisanje) in s tem zmanjšali možnost verižne reakcije na minimum. Nato so okoli plutonija nastavili kup eksplozivnih nabojev, usmerjenih v središče krogle. Sila eksplozije je zbila plutonij skupaj in zaradi velikega pritiska je dosegel kritično maso. Takrat so vžgali oddajnik nevtronov in sprožili verižno reakcijo. Dokaz, da zadeva deluje, je Debeluh (Fat Man), bomba, ki je padla na Nagasaki, enak sistem pa uporabljajo tudi današnje atomske bombe (kar spomnite se Peacemakerja, kjer je George Clooney zbijal eksplozivno ploščico iz na videz nedolžne žogice). O termonuklearnih bombah bomo spregovorili kasneje, saj njihov čas še ni napočil. Debeluh je zaradi plutonijeve nagnjenosti k spontani fisiji zahteval drugačen pristop. Nadkritično maso so dosegli tako, da so z eksplozijo stisnili luknjičavo plutonijevo jedro bombe. Samo, da je nimajo Nemci! Natanko tako, atomska bomba je bila bolj ali manj spočeta v Nemčiji, natančneje, na univerzi v Goetingenu, ki je med vojnama kljub gospodarski krizi rodila nekaj najbolj bleščečih fizikov dvajsetega stoletja. Vse skupaj se je pričelo že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko so angleški,nemški in italijanski znanstveniki pričeli odkrivati atomsko fiziko. Sem štejemo predvsem Rutherfordov poskus, ko je iz dušika uspel napraviti kisik, kar je kasneje privedlo do njegove teorije o delcih, ki sestavljajo jedro, Rutherford je bil eden začetnikov atomske fizike. in teze o obstoju nevtrona, ki ga je nato 1932 odkril angleški fizik James Chadwick. V tridesetih letih se vse skupaj obrne na glavo. Kup nemških atomskih strokovnjakov zbeži v ZDA zaradi 'njihove židovske fizike', v Angliji pa se na patentnem uradu pojavi zahtevek o patentiranju verižne reakcije - leta, preden komurkoli resnično uspe fisijska delitev. Odveč je povedati, da patent takoj roma med državne tajnosti. Le leto kasneje zakonca Curie umetno povzročita radioaktivno sevanje, neodvisno od njiju (in na drugačen način) pa to stori tudi Italijan Enrico Fermi, še eden iz goetingenškega kroga. Fermi je hkrati prvi, ki odkrije transuranske elemente oziroma fisijo urana, kar mu leta 1938 prinese Nobelovo nagrado. Takoj po prejemu s Enrico Fermi, nobelov nagrajenec za fiziko in prvi človek, ki je uspel nadzorovati verižno reakcijo. poka kovčke in odpeketa v ZDA. Leto kasneje Einstein špekulirala o jedrskem orožju v pismu prijateljem in kopija tega se nekako znajde na mizi takratnega predsednika Roosevelta, ki ob možnosti izjemno močnega orožja zastriže z ušesi. Poklic fizika naenkrat postane zelo cenjen, pojavijo se namigi, da bi ameriška vojska za tako bombo mazilila podplate. Nemci tačas ne stojijo križem rok, vendar jih ves čas spremlja smola. Najprej je tu sporna 'židovska fizika', ki pa se kaj hitro prelevi v pravo, ko tudi Dolfe izve, da lahko z nje uporabo poka na ves glas. Med vse zmešnjavo, ki sledi, saj Nemci že začnejo vojno, popolnoma spregledajo uspešno množenje nevtronov v hamburškem reaktorju, do katerega je prišlo po napaki. Razvoj bombe zategadelj zastane za celi dve leti, ko jim postopek končno uspe ponoviti. Prek Luže Fermi na veliko razlaga o fisiji in končno ameriška vojska odveže mošnjiček. Fermi jih kaj kmalu nagradi s prvo nadzorovano verižno reak Vem, da ne spada sem, ampak tole je poročna slika Alberta Einsteina! Priznajte, da ga takega še niste videli! cijo v Chicagu in rodi se manhattanski projekt. Oppenheimer, še en veliki um za ameriško bombo, prestavi razvojni center v Los Alamosu in vsi fiziki mu sledijo. Nemci tačas prično zanemarjati atomsko bombo kot orožje za splošno uničenje, po univerzitetnih hodnikih se šušlja o mnogo čistejši vodikovi bombi in na Norveškem postavijo tovarno za proizvodnjo težke vode. Zahodnjaki tega ne vedo in naprej raziskujejo atomsko bombo, v norem strahu, da je Nemci ne bi odkrili prvi. Eden redkih glasov razuma v je Niels Bohr. Bohr predsedniku Rooseveltu prvi izrazi svoje dvome v zvezi z jedrskim orožjem in zahteva nadzor nad njim. Njegov memorandum bolj ali manj namerno spregledajo. Leta 1944 si znanstveniki oddahnejo, saj poročila vohunov potrjujejo, da Nemci ne delajo atomske bombe. O težk iels Bohr je bil prvi, ki je opozarjal na nevarnosti jedrskega orožja. i vodi vohuni ne poročajo, a Hitler je opustil tudi ta program, ker so ga zaslepile rakete. Ne glede na vzpodbudne novice projekt Manhattan teče naprej. Mesec dni po koncu vojne v Evropi ameriški obrambni minister prejme Franckovo poročilo in odredi prvi jedrski poskus za 16. julij 1945. Bomba Trinity z močjo 21 kiloton navduši ameriško vojsko (citat iz poročila generala Growesa: 'And what an explosion! The test was successful beyond the most optimistic expectations of anyone!') - znanstvenike pa, akoprav so vsi iz sebe od veselja, da je poskus uspel, dosti manj! Že naslednji dan uslužbenci čikaškega metalurškega laboratorija (kjer je Fermi prepričal vojsko v smiselnost izdelave bombe) pod vodstvom Lea Szilarda pošljejo predsedniku Trumanu peticijo, v kateri ga prosijo, naj bombe ne uporabi proti Japoncem, saj je nastala zgolj kot edino učinkovito orožje proti (namišljeni) nemški jedrski grožnji. Mislite, da se je Truman zmenil za to? Mislite, da se je ameriška javnost pridružila utemeljenemu svarilu znanstvenikov? Imeli so BOMBO! It iz tajm tu kik ez end ču gam! Stotisoč sonc Svet si je oddahnil. Velika vojna je bila končana. Nacistična zver, umorjena in razrezana na drobne koščke, ni mogla več ogroziti miru, ki naj bi tokrat res trajal tisoč let. Le majhna, fanatična država daleč na Vzhodu ni hotela skloniti glave. Dasiravno jo je vojna popolnoma izčrpala, zdaj ni šlo več za zmago in prevlado Japonske, ampak za častno smrt. Američani niso zahtevali le popolne predaje, nasprotnika so hoteli popolnoma ponižati, potlačiti v blato in se poscati nanj. Med pogoji za kapitulacijo so navajali tudi take cvetke, kot je priznanje cesarja, da v resnici ni božansko bitje. Japonska takih pogojev seveda ni hotela sprejeti in pobje z bombo so imeli krasen razlog, da pokažejo, kako velik kanon nosijo v hlačah. (No, druga plat medalje je bila povsem praktična. Klasična invazija na Japonsko bi po predvidevanjih samo na ameriški strani zahtevala več milijonov življenj, da ne govorimo o tem, da bi tak napad povsem izmaličil Japonsko, s katero so Američani imeli še načrte, predvsem vlogo stabilizatorja regije in protiuteži Kitajski. Tam so namreč komunisti hitro pridobivali vpliv, kar so, ironično, sprožili sami Japonci z napadom na Kitajsko leta 1937.) V oporišču na otoku Tinian (približno na pol poti med Japonsko in Papuo Novo Gvinejo, na zahodnem robu Filipinskega morja) je vladala tema. Polkovnik Paul Ti Polkovnik Tibbets je veselo mahal, preden je vzletel. Ni vedel, kaj nosi s sabo. bbets se je bližal ameriški supertrdnjavi B-29, ki jo je le dan poprej, ko so mu sporočili, da gre opravljat posebno nalogo, poimenoval po svoji mami, Enoli Gay. V njenem trebuhu je tičal Fantiček. A Tibbets ni vedel, kaj bo popeljal pod nebo. Njegova tarča: japonsko industrijsko mesto Hirošima, ki dotlej, vojaškim tovarnam navkljub, ni doživelo večjih bombardiranj. Na nalogo so se podali sami - nad Nagasaki so čez tri dni poletela tri letala. Po večurnem poletu so se zjutraj približali Hirošimi. Kot jim je bilo naročeno, so rutinirano odvrgli svoj tovor. Bomba je pričela padati, nato se je odprlo padalo. Nadeli so si polarizirana očala in se pričeli oddaljevati od prizorišča. Naenkrat je avion napolnila bleščeča svetloba. Zasukali so glave in nekaj trenutkov nemo opazovali velikansko gorečo oblo, prah in popolno zmešnjavo, ki so jo povzročili. Bombo jim je uspelo vreči natanko nad središče mesta. Nato so kabino napolnili vzkliki kopilota, poročnika Lewisa: 'Vau, glej to! Glej to! GLEJ TO!' Potem utihnil in kasneje zapisal v svoj dnevnik: 'Moj Bog, kaj smo pravzaprav storili?' Tibbetsu se poimenovanje letala po svoji materi naenkrat ni več zdela tako dobra ideja. State Department, zunanje ministrstvo ZDA, je pokalo od ponosa. Sestavili so napihnjeno sporočilo za javnost v slogu, kako so ukrotili moč atoma, kako so zdaj veliki bwane in kako bodo zbrcali vsakogar, ki si bo upal dvigniti glavo in si morda drznil oporekati veličastnosti demokracije in svobode, ki so US of A. Sedemdeset tisoč mrtvih, od tega skoraj polovice izparelih v trenutku, ko je bomba eksplodirala, pač ne gre omenjati. Tri dni pozneje, opoldne, so nad Nagasaki priletela tri letala, a le eno, vodilno, je nosilo Debeluha. Tokrat so nalogo opravili precej slabše, saj so sredino tarče zgrešili kar za dva kilometra. Zaradi razgibanosti terena, na katerem leži Nagasaki, in prej omenjenega kiksa je bilo uničenje dosti manjše, dasiravno je bil Debeluh močnejši od bratca. A vseeno, Japonska je bila na kolenih, vojne je bilo konec. In praktično v istem trenutku se je pričela naslednja. Joj, komunisti!!! Kako hitro se obrača ta svet. Star pregovor pravi, da smo se sposobni spečati s hudičem, da bi premagali v tistem trenutku sebi večje zlo. Američani in Rusi, združeni v boju proti Hitlerju, kmalu niso bili več prijatelji. Višek ironije: Dolfe je že dolgo pozival zahodne zaveznike, naj se mu pridružijo pri uničenju boljševizma, ki grozi zasužnjiti Evropo, in je sebe videl kot križarja za pravično stvar. Američani, ki so ostali brez sovražnika, so na koncu koncev le pričeli nezaupljivo pogledovati proti Sovjetski zvezi, še posebej, ker so komunistični prijatelji postajali vse bolj tečni. Od velike zmage, ki jo je po njihovem izbojevala zgolj nepremagljiva Rdeča armada, so kasneje pobrali drobtinice in upravičeno bentili. Nazadnje so ugotovili, da se Eksplozija Debeluha nad Nagasakijem je zaradi dvojne gobe verjetno najbolj prepoznavna od vseh. bodo Američanom morali odkrito postaviti po robu in dokazati, da so prav taki frajerji, zato so kaj hitro prevohali nemške zapiske o atomski energiji in pričeli sestavljati lastno bombo. Američani so tačas razkazovali mišice, prvič upepelili atol Bikini in doživeli prve demonstracije proti jedrskemu orožju na newyorškem Times Squaru. Leta 1948 je Stalin razglasil Informbiro in pričel zganjati vse vzhodnoevropske države pod svojo perut, kar je ZDA spodbodlo, da so svoje področje vpliva v zahodni Evropi leta 1949 združile v NATO. Potem je počilo. Dobesedno. Avgusta 1949 so Rusi namreč izvedli svoj prvi jedrski poskus in Američane je zajela panika. Delo na vodikovi bombi je sicer teklo s polno paro, vendar je naenkrat padel ukaz, naj raje naredijo nekaj močnejših atomskih bomb, saj tehnologijo že obvladajo. Sledil je škandal, v katerem je eden očetov prve bombe, Fuchs, priznal, da je Sovjetom posredoval atomsko tehnologijo, Truman pa je dokončno odobril izdelavo vodikove bombe, saj je potreboval močnejše orožje, kot ga je imel v rokah sibirski medved. Pričela se je oboroževalna tekma. Leta 1952 je Američanom uspelo napraviti vodikovo bombo, borih nekaj mesecev zatem, ko je svojo prvo atomsko bombo preizkusila Velika Britanija. Učinek termonuklearne bombe je bil pretresljiv. A prihranimo ga še malo in si oglejmo, kako deluje vodikova bomba. Pravo novo sonce Znanstveniki so že dolgo časa vedeli, da je fuzija tista reakcija, ki poganja naše Sonce oziroma vse zvezde. Za razliko od atomske bombe, ki je zahtevala drage in hudo radioaktivne elemente (poleg urana in plutonija so se naučili delati fisijske bombe iz berilija in polonija, druge elemente, recimo stroncij, cezij in kobalt, pa so pridoma pričeli izrabljati v medicini in poskusnih reaktorjih), za fuzijo ne potrebujemo drugega kot dva radioaktivna izotopa vodika, devterij in tritij (latinsko: 'drugi' in 'tretji'). Ti jedri se ob primernem gretju zlijeta v jedro helija, ob tem pa se sprosti velikanska količina energije. Kar poglejte v sonček. Glede na to, da je tovarne težke vode imela že nacistična Nemčija, proizvodnja devterija ni bila problematična. Zapletlo se je s tritijem, dokler niso odkrili, da ga je moč pridobivati iz litijevega izotopa, ki mu dovedejo en nevtron (ob tem litij razpade na helij in tritij). Ker se pri zlivanju obeh vodikovih jeter prav tako sprosti en nevtron, lahko stvar deluje naprej. Druga težava je bil sam začetek reakcije, torej primerno gretje. Fuzija zahteva temperaturo nekaj milijon stopinj in, uganili ste, kot vžigalnik bo rabila majhna atomska bomba! Krasno, lepo, toda atomske bombe rade počijo zelo hitro, prehitro, da bi ob tem prisilile litij k razpadu v tritij in zatem še zlitje slednjega z devterijem. Rešitev so našli v (ne smejte se!) stiroporu. Stiropor je znan po tem, da zelo dobro vpija žarke gama, hkrati pa je upočasnil eksplozijo atomske bombe do te mere, da je vso svojo silo enakomerno razporedila po notranjosti in pritisnila na litijev devterid (mešanica litija in devterija). Curek nevtronov, izhajajoč iz atomske bombe, povzroči cepitev litija, vročina zlije obe vodikovi jedri, nastala energija ohrani reakcijo v delovanju in rodi se novo sonce. Lepota fuzije je v tem, da ni količinsko omejena, zato lahko njeno moč doziramo s količino materiala. Sonce sveti že milijarde let, najmanjše vodikove bombe pa teoretično sploh ne zažgejo soseske, marveč samo pobijejo vse živo okoli sebe. A spet se prehitevam. Po temle opisu bi sklepali, da je vodikova bomba dosti čistejša od klasične atomske. To žal ne drži. Jedrski vžigalnik je ponavadi izdelan iz visoko radioaktivnega plutonija, za dodatni vir elektronov rabi naravni uran 238, mešanici devterija in litija pa so ponavadi primešani še drugi fisijski elementi (spet večinoma uran). Končna posledica: veliko radioaktivne svinjarije daleč naokrog. Pfej. Prva ameriška vodikova bomba, Mike, je presegla pričakovanja za več kot desetkrat. Nekateri so se ob detonaciji resnično usrali. No, vrnimo se k prvemu ameriškemu poskusu z vodikovo bombo, 31. oktobra 1952. Fiziki so bili pridni, sestavili so bombo in omenili, da bi znala biti kar precej močna, dosti močnejša od česarkoli doslej, saj naj bi njena moč dosegla kar eno megatono, torej skoraj trikrat več od njihove najmočnejše atomske bombe (dva meseca po vodikovi so sprožili že 500-kilotonsko AB). A fantje so se pri računanju grdo ušteli. Tisto, kar je videla zbrana vojaška elita, ni le preseglo pričakovanj, tako kot nekdaj Trinity. Mike, prva termonuklearna bomba, je namesto z eno megatono usekala s skoraj enajstimi!!! Fiziki so se vrnili v laboratorije, nanovo preračunavali in izdelali bombo, ki je res eksplodirala z napovedano močjo. Dve leti kasneje so se spet odločili razsajati po Tihem oceanu in so na Marshallove otoke treščili novo vodikovo bombo. Zaradi nore šlamparije (ali zanalašč, kdo ve?) z otokov niso odselili vseh prebivalcev, mimogrede pa jo je skupila še japonska ribiška ladja, ki je bila v bližini otokov. Člani posadke so dobili sevalno bolezen, eden je kasneje tudi umrl. Takrat je prekipelo doktorju Oppenheimerju, očetu manhattanskega projekta. Njegovo oporekanje zlorabi atomske energije ga je pripeljalo na sodišče, obtožili so ga protiameriškega delovanja in mu za vse večne čase prepovedali ukvarjati se z atomsko energijo. To ga je popolnoma zlomilo. Ameriški junak je postal državni sovražnik številka ena in življenjsko delo so mu iztrgali iz rok, tako da je leta 1967 umrl zagrenjen. Američani so v naslednjih štirih letih vnovič totalno razsuli atol Bikini, v zahvalo pa so modni kreatorji po teh dogodkih poimenovali dvodelne kopalke. Rusi tačas niso stali križem rok in so najprej napravili hibridno bombo, v kateri so s fuzijo le okrepili učinek atomske bombe, leta 1955 pa so sprožili prvo pravo vodikovo bombo. Tudi sami so se ušteli in namesto predvidenih petsto kiloton je zadeva imela megatono in pol. Dve leti kasneje so svojo vodikovo bombo preizkusili Britanci in razdejali Božične otoke. Istega leta so Američani izvedli prvi podzemeljski poskus s komaj dvokilotonsko bombo in ugotovili, da so lahko taki kebri zelo učinkoviti. To je privedlo do nevtronske bombe, ob kateri so Natovi generali plesali od veselja. Mogočni taktični izstrelki imajo namreč dve grdi lastnosti: uničijo vse naokoli, hkrati pa s skrajno radioaktivnim ozemljem zmagovalec nima kaj početi, kar lepo vidimo v strategijah. Bombe in rakete velikanske rušilne moči so torej primerne za zastraševanje nasprotnikov in uničevanje sibirskih gulagov, ne za vojno v urbani Evropi. Tu nastopi nevtronska bomba. Ta je v resnici zelo majhna vodikova bomba, ki zaradi manjka stiropora sprosti na omejenem prostoru zelo veliko količino sevanja (in pobije sovražnikovo živo silo), ob tem pa ne poškoduje zgradb in zgolj v majhni meri okuži ozemlje z radioaktivnostjo - kar pomeni, da lahko pehota veselo pridivja v 'očiščeno' mesto. Premagati so morali le še človeški faktor: vojaki so se atomskih eksplozij bali. Ne, a res? Skloni se in pokrij! Strah pred uničujočim atomom ni bil iz trte zvit. Kakor so se ZDA bahale s svojim jedrskim arzenalom, tako so se zavedale, da ima Ivan proti njim naperjeno enako orožje. Civilnemu prebivalstvu pač niso hoteli povedati, da bi splošna atomska vojna itak izbrisala življenje na Zemlji, zato so pripravili obsežno 'oglaševalsko' kampanjo, ki naj bi ruljo poučila o pravilnem ravnanju med jedrsko vojno. Ljudje so jim, začuda, verjeli. Verjeli so vsem 'izobraževalnim' filmom, ki so kazali, kako izložbene lutke 'preživijo' atomski udar, skrite pod stopnicami, pod mizami ali pokrite z odejo. Izmislili so si posebno frekvenco, na kateri bi se oddajala poročila, in vsi ameriški radijski sprejemniki so imeli ob tej frekvenci narisano rdečo črto za lažje iskanje. Izdelali so obširne načrte za evakuacijo mest in ves čas izvajali vaje (nekaj takega kot naš NNNP), vse z enim namenom - zajeziti paniko. Kaj kmalu pa se je rulji tako ravnanje pričelo zdeti popolnoma neumno, pričela je z demonstracijami ter zahtevala prepoved uporabe jedrskega orožja. Tako so leta 1958 sprejeli trostranski moratorij na jedrske poskuse, ki so ga podpisale ZDA, Sovjetska zveza in Velika Britanija. No, Američani so nato poskusili na bolj prefrigan način. Že Fermi je znal vzdrževati fisijo tako, da se je energija sproščala počasi (odvečne elektrone je lovil v grafit, kasneje so za ta namen pričeli uporabljati kadmij), in ukročeni atom je postal koristen vir energije s prvimi jedrskimi elektrarnami. Drugi ponos ZDA je bil Nautilus, prva podmornica na jedrski pogon. Skupaj s pomočjo javnih občil (risanke o mravljinčku Atomu in podobnih junakih) so tako obrnili javno mnenje dosti bolj kot prejšnja vojna propaganda. Pamfleti, ki so jih delili po ZDA, da bi preprečili paniko in prepričali ljudstvo, da je mogoče brez težav preživeti atomsko vojno. Atomska energija je tvoj prijatelj - in ljudje so se že videli, kako se vozijo v jedrskih avtomobilih. Pravzaprav je zanimivo, da do tega ni prišlo. Skratka, ko je atom tako postal, khm, človekov prijatelj, se vojaki niso več bali posledic eksplozije, v kar jih je dokončno prepričalo neposredno prisostvovanje atomski eksploziji, ob kateri jih je pred mogočno silo varoval le jarek. Zdaj so lahko tako Rusi kot Američani nakopičili jedrskega orožja za večkratno uničenje našega planeta in nihče se ni pretirano sekiral. A vseeno so ohranili vsaj malo treznosti in leta 1963 sta Kennedy ter Hruščov kot znanilca dobre volje vzpostavila rdeči telefon, po katerem naj bi reševala morebitne zaplete. V šestdesetih letih se državam z atomsko bombo pridružita Francija in Kitajska in začne se doba podpisovanja raznih listin o jedrskem orožju ter prekinitvah jedrskih poskusov, ki pa jih tako Rusi kot ZDA kršijo kot za stavo (to počno še dandanašnji). V sedemdesetih razvije svojo atomsko bombo Indija, v osemdesetih Pakistan. Irak in Severno Korejo tega početja le sumijo. V devetdesetih Sovjetska zveza razpade, jedrsko orožje se razdeli med Rusijo, Ukrajino, Belorusijo in Kazahstan. Ni treba dvakrat reči, Mravljinčka Atoma smo otroci lahko spremljali tudi po naši televiziji, nevede, da gre za spretno ameriško propagando. da cena tovrstnih krepel na črnem trgu zelo pade. V osemdesetih podpisano pogodbo o prepovedi jedrskih poskusov v Tihem oceanu prekršijo Francozi in jezijo ves svet, zadnje dejanje v hladni atomski vojni (ki naj bi se bojda končala z razpadom SZ, a se ni) pa je Busheva odločitev, da nadaljuje z davnim Reaganovim načrtom vzpostavitve protiraketnega ščita. Po eni strani imajo prav, saj si manjšo atomsko bombo v resnici lahko privošči vsak terorist, a tak jo bo znal prinesti tudi mimo ščita. Pa smo spet tam, kjer smo bili pred štiridesetimi leti: pri jedrski nevarnosti, tokrat v rokah fanatika, ki lahko sproži verižno reakcijo. Za konec sem o vsej jedrski noriji prihranil anekdoto: tako ZDA kot Rusija, ki sta dobro voljo med drugim izkazovali s postopnim zmanjševanjem taktičnih jedrskih konic, sta se zavedali, da lahko kdaj kaka raketa odleti 'po nesreči'. Zato sta državi podpisali sporazum, po katerem naj bi imela vsaka raketa v krmilnem mehanizmu zapisane koordinate sredi Tihega oceana, ki bi jih bilo mogoče spremeniti samo v primeru dejanskega napada, ne le nesrečnega pritiska na gumbe. Sporazum je svetovna javnost burno pozdravila. No, pred kakim letom se je izkazalo, da koordinat niso spremenili niti eni niti drugi na nobeni raketi! In taki ljudje držijo na nitki usodo vsega? Že lezem pod mizo. Tehnočvek Za vse, ki ste prespali fiziko, je tule na kupu nekaj izrazov, ki jih ponavljam skozi ves sestavek (in nekaterih, ki jih je takisto dobro vedeti), s kratkimi razlagami. Atom: najmanjši delec snovi, ki še ohranja njene lastnosti. Beseda izvira iz grščine, kjer atomos pomeni nedeljiv. Sestavljen je iz jedra in elektronske ovojnice. V jedru najdemo protone in nevtrone, po ovojnici krožijo elektroni. Najpreprostejši element, vodik, je sestavljen iz enega samega protona, okoli katerega kroži en elektron. Atomska zima: verjetna posledica jedrske vojne. V ozračje bi se dvignilo toliko prašnih delcev, da bi nastali oblaki zakrili sonce in drastično spremenili klimatske pogoje za Zemlji. 'Čista' bomba: atomska bomba, ki v idealnih pogojih ne bi povzrožila radioaktivnega onesnaženja Devterij: radioaktivni izotop vodika z atomsko težo 2. Einstein, Albert: stric, ki velja za največjega fizika vseh časov. Pogruntal je stvari, ki sta jih razumel samo Bog in on, nekatere pa celo samo Bog. Hkrati je prvi, ki je namignil, da bi bilo mogoče uporabiti radioaktivne elemente kot orožje velike moči Elektron: neskončno majhen delec atoma. Elektroni so negativno električno nabiti in krožijo okrog pozitivno nabitega jedra. Elementi: poglej v periodni sistem! Ako si ga ne lastiš, poprosi zanj starejšega brata/sestro ali se vtihotapi v učilnico za kemijo (saj še veš, kje je?. V njem so našteti vsi elementi. Doslej jih poznamo, uf, em, 109, dasiravno je znanstvenikom uspelo napraviti še prvine z zaporednimi številkami 110, 11, 12, 13, 14, 16 in 18. Ne, elerija 115 ni. Zadnji naravni element je uran z zaporedno številko 92, dasiravno nekateri viri poročajo o majhni prisotnosti plutonija v uranovi rudi. Najbolj smešen element je kurčatovij. Enola Gay: letalo, ki je odvrglo bombo na Hirošimo. Fallout: odlični dve frpjki, v kateri vidimo posledice jedrske vojne. Fat Man: Debeluh, plutonijeva bomba, ki je razdejala Nagasaki, moči dobrih dvajset kiloton. Fisija: postopek razpadanja kemijskih prvin na tiste, ki so niže v periodnem sistemu. Uran recimo razpade na barij in kripton. Tistim, ki to počno, pravimo fisijske prvine. Fisija je lahko spontana ali sprožena. Fisijski reaktor: prostor, kjer teče nadzorovana fisija. Uporabljajo ga v jedrskih elektrarnah in prevoznih sredstvih na atomski pogon (podmornice, letalonosilke), včasih pa niti ne vedo, kaj počno z njim, tako kot recimo v Podgorici pri Ljubljani. Fuzija: nasproten postopek od fisije - zlivanje prvin. Atoma devterija in tritija sta se sposobni zliti v atom helija. Hitler, Dolfe: slab fant. Hladna fuzija: sveti gral atomskih fizikov. Nadzorovati fuzijski postopek pri nizkih temperaturah bi pomenilo, da je človeštvo odkrilo skorajda neizčrpen vir energije. Izotop: po grško (mater, so pametni ti stari Grki) pomeni 'na istem mestu'. Izotopi določene prvine imajo v jedru vsi enako število protonov, a različno število nevtronov. Kilotona: merska enota za izržanje moči atomske bombe. Ena kilotona pomeni eksplozijo, ustrezno tisoč tonam TNT (dinamita). Ena megatona je tisoč kiloton. Kobaltova bomba: medicinska priprava za obsevanje rakavih obolenj. Kritična masa: količina jedrskega goriva, potrebna, da se ohrani verižna reakcija. Little Boy: Fantiček, uranova bomba, odgovorna za uničenje Hirošime, nazivne moči dobrih 15 kiloton. NNNP: Nič Nas Ne Sme Presenetiti. Še pomnite, tovariši? Nevtron: delec atomskega jedra brez naboja. Nevtronska bomba: teoretično zelo majhna vodikova bomba, ki namesto ognjene moči sprosti ogromno količino sevanja. Tako pobije vse živo, a ne poškoduje zgradb, vrh vsega pa stopnja sevanja kmalu pade na sprejemljivo raven. Oppenheimer, Robert Julius: vodja manhattanskega projekta in uradni oče atomske bombe. Proton: delec atomskega jedra z pozitivnim električnim nabojem. Vodikovo jedro je v resnici en sam proton. Razpolovna doba: čas, v katerem od kilograma fisijskega elementa ostane le še pol kilograma (half-life). Je rezultat spontane fisije in lahko pri visoko sevajočih prvinah traja le nekaj sekund, pri drugih pa tisočletja ali celo dlje. Špil je dober. Radioaktivno sevanje: to je posledica razpadanja radioaktivnih elementov. Pojav je odkrilo več znanstvenikov, najbolj znan med njimi je Roentgen, ki je ta princip uporabil v medicinske namene. Radioaktivno sevanje je sestavljeno iz več komponent: žarkov alfa (ki so v resnici atomi helija), beta (curek hitrih elektronov), gama (elektromagnetno sevanje), rentgenskih žarkov in curka nevtronov. Žarki alfa in beta so škodljivi, če zaužijemo njim izpostavljeno hrano ali vodo, zadnja tri sevanja pa lahko škodujejo neposredno, ker uničujejo dedni zapis. Zato pri rentgenskih slikanjih nosite svinčeni predpasnik. Težka voda: voda, v katere molekuli vodikove atome zamenjuje devterij. TNT: trinitrotoulen. Eden najbolj znanih klasičnih eksplozivov. Tritij: radioaktivni izotop vodika z atomsko težo 3. Trinity: prva atomska bomba, sprožena v Novi Mehiki, 16. 7. 1945. Udarni val: posledica eksplozije. Nadtlak povzroči gibanje zraka iz središča eksplozije. Veter, ki se ob tem dvigne, je sposoben cel kilometer od eksplozije podreti pozidano hišo. Drugotni udarni val nastane zaradi podtlaka, ki ga je povzročilo umikanje zračnih gmot. Po domače: veter zapiha nazaj proti središu eksplozije, in to z nič manjšo silo. Kaj so rekli znanstveniki? "Do jeseni leta 1944 nas je najbolj skrbela verjetnost, da bodo Nemci dokončali bombo pred invazijo na Evropo. Leta 1945 smo nehali skrbeti glede Nemcev, a nas je postalo strah, kaj bodo s tem orožjem storile ZDA ostalemu svetu." - Leo Szilard, fizik, o manhattanskem projektu "Občutil sem nekaj kot: 'No, delovalo je!' Nobenih posebnih čustvenih odzivov, samo da je delovalo. Šele kasneje smo tako jaz kot drugi pričeli razmišljati o posledicah, o tem, kaj lahko nekdo naredi s tako močnim orožjem." - Edward McMillan, fizik, o eksploziji bombe Trinity "Nihče, ki jo je videl, tega ne bo pozabil nikoli. Srhljiv, a čudovit prizor." - Kenneth Bainbridge, fizik, o Trinity "Imeli smo sredstvo, da hitro končamo vojno, brez nepotrebnih žrtev. Verjel sem, da nismo ravnali napak in še danes verjamem." - Luis W. Alvarez, fizik, o atomskih bombah "Prepričan sem, da je Truman storil napako, ker ni prosil Stalina, naj obnovi pogajanja z Japonsko. Prav tako menim, da je ameriško opozorilo Japonski (o bombi) bilo zavajajoče." - J. R. Oppenheimer, o ameriški politiki In za konec, v razmislek, še izjava Alberta Einsteina: "Če bi vedel, da Nemcem ne bo uspelo napraviti bombe, ne bi nikdar mignil s prstom!"