Galerija sanje

  Slikar Božidar Dare Zavšek je že desetletja  vpet v likovna dogajanja Savinjske doline, vendar ga očarljiva okolica, polna zelenih gričev in bregov ni zamikala do tolikšne mere, da bi se kot precej njegovih kolegov odločil postati zavezan krajinar, realist, ki bi na svoj način pregnetel vtise in razpoloženja pogledov in vedut. Vselej ga je zanimal drugačen svet, svet, v katerem ni vse dorečeno, pač pa sluteno, nakazano, ovito v njegovo estetiko, v domišljijo in fantastične barve.

  Dare Zavšek ustvarja v okolju, prežetem s spomini, s predmeti, ki ga spominjajo na otroštvo in vzbujajo v njem nostalgijo, v idilični hiški, v kateri sta vsaka podrobnost, vsak detajl izdelana z ljubeznijo, z občutkom za lepo, mikavno in sproščeno ležerno, sredi razkošnega cvetja in tisočerih prijaznih predmetov. In seveda med svojimi slikami, ki so jim leta in leta trdega dela vtisnila njim lastno ikonografijo, simboliko in značilno likovno gradnjo, tako da sploh ne potrebujejo podpisa, pa tudi ne naslova, ker dopuščajo gledalcu različna gledanja in interpretacije, kot je značilno za različne načine nadrealnega upodabljanja.

  Dare Zavšek slika prizore domišljijskega sveta, oprte na posamične bolj ali manj prepoznavne predmete, postavljene v neopredeljiva okolja, ki jih dosledno obvladuje rahlo zabrisana, dvoumna in skrivnostna ženska figura kot simbol prikrite erotike, morebiti pa tudi samega bivanja, rojevanja, počela življenja.

  Slikar se je odločil za vmesno motivno pot, ne zanimajo ga skopa likovna sredstva niti pretirana likovna gostobesednost ali narativnost, gre mu predvsem za estetske razsežnosti, iz katerih zadnja leta črpa navdih za nove in nove podobe ubranih kompozicijskih in kolorističnih značilnosti, ki danes pričajo o slikarjevi zrelosti in zavesti, da ga medij, kot si ga je izbral, ne more več presenetiti.

Barvne kombinacije in preverjene poteze čopiča so postale Zavškova individualna likovna govorica, od katere noče in ne želi odstopati, pri tem pa je pozoren tudi na opremo slik v prepričanju, da morajo okvirji sliko podpreti ali jo, v določenih primerih, usklajeno nadaljevati, širiti izven njene površine. Njegove podobe torej pričajo o pridobljeni slikarski veščini in prirojenem občutku za lepo.